Velikokrat slišimo, da je postopek odločanja v Evropski uniji zapleten. Med številnimi nosilci odločanja imajo najpomembnejšo vlogo tri ustanove Evropske unije: Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije. Njihova vloga in vpliv sta odvisna od obravnavanega vprašanja, saj je zakonodajni postopek drugačen za vsakega od treh stebrov Unije.

Medvladna metoda

Kadar EU odloča o vprašanjih, ki spadajo v drugi in tretji steber – skupna zunanja in varnostna politika in policijsko in sodniško sodelovanje v kazenskih zadevah –, upošteva medvladno metodo. Po njej si pravico do pobude delijo Evropska komisija in države članice, pri čemer je za sprejem odločitve po navadi potrebno soglasje v Svetu Evropske unije. Delovni postopek v teh dveh stebrih bistveno usmerja potreba po soglasju med vsemi državami članicami glede določenega vprašanja.

Metoda skupnosti

V prvem, tako imenovanem stebru Skupnosti, ki obsega temeljna področja politik Evropske unije, obstajajo štirje postopki odločanja, toda osnovni vzorec odločanja je bolj ali manj enak. Postopek odločanja se začne, ko Evropska komisija predloži predlog skupnega ukrepa. Ta se nato preda v obravnavo Svetu ministrov in Evropskemu parlamentu. Končno odločitev sprejme Svet ministrov sam ali z Evropskim parlamentom, odvisno od predpisanega postopka odločanja.

Pri vseh štirih različnih poteh odločanja v prvem stebru ima Evropska komisija približno enako funkcijo, in sicer pripravlja osnutke in predloži zakonodajne predloge Evropskemu parlamentu in Svetu ministrov v posvetovanje in nadaljnjo obravnavo. Ima skoraj popoln monopol nad predlaganjem nove zakonodaje in pomembno vlogo pri nadaljevanju zakonodajnega postopka.

Evropski parlament, ki predstavlja državljane Evropske unije, različno sodeluje pri pripravah pravnih instrumentov Skupnosti, odvisno od obravnavanega področja in upoštevanega zakonodajnega postopka. Štiri poti priprave osnutkov zakonodaje v stebru Skupnosti stebru so:

• postopek soodločanja: Svet in Parlament morata biti soglasna, da se odločitev upošteva; ta postopek daje Evropskemu parlamentu najvecji vpliv in se uporablja na vecini zakonodajnih podrocij Skupnosti;
• postopek posvetovanja: Svet se mora posvetovati z Evropskim parlamentom, preden sprejme odločitev, toda mnenje Parlamenta ni obvezujoče;
• postopek sodelovanja: Parlament lahko naloži Svetu, da sprejme spremembe k predlogom Komisije, ki jih je sprejel z absolutno večino in jih je Komisija prevzela;
• postopek privolitve: Svet lahko sprejme odločitev le, če ima izrecno dovoljenje Evropskega parlamenta.

Odločanje in Svet Evropske unije

Ena od ključnih nalog Sveta je sprejemanje zakonodaje Skupnosti na podlagi predlogov Komisije. Kot je bilo že omenjeno, si na številnih področjih Svet in Evropski parlament delita zakonodajno funkcijo. Ko je zakonodajni postopek uspešno končan, Svet sprejme novo zakonodajo.

Področje, kamor posamezen predlog pripada, pa ne narekuje samo postopka odločanja. V Svetu veljajo tudi različna pravila glasovanja glede na naravo obravnavane zadeve. Svet sprejme odločitev bodisi s kvalificirano večino bodisi soglasno. Število področij, kjer se odločitve sprejemajo soglasno, se je v preteklih desetletjih zmanjšalo in jih je trenutno 40. Sem spadajo zlasti tista, ki zadevajo fiskalno politiko, socialno varnost, priseljevanje, intelektualno lastnino in trgovinsko politiko glede storitev.

Po spremembah Pogodbe iz Nice leta 2003 so v Svetu Evropske unije glasovi dodeljeni takole:

Skupno število glasov je 345. Za kvalificirano večino jih je potrebnih 255. Poleg tega lahko katera koli država članica zahteva potrditev, da članice, ki sestavljajo večino glasov za, predstavljajo vsaj 62 odstotkov celotnega prebivalstva Unije, sicer se odločitve ne sprejme.

  na vrh