Evropska unija je nastajala postopno, in sicer že od konca 2. svetovne vojne dalje. Simboličen začetek evropskega združevanja pomeni predlog francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana za oblikovanje skupnega trga v industriji premoga in jekla, ki ga je predstavil 9. maja 1950. S prenosom odločanja na skupni naddržavni organ v tako pomembnih gospodarskih panogah, ki so ju do tedaj uporabljali v vojaške namene, sta bili posredno onemogočeno enostransko upravljanje in s tem zlorabljanje teh pomembnih surovin.
Na podlagi t. i. Schumanove deklaracije je šest evropskih držav 18. aprila 1951 podpisalo Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Poleg Francije in Nemcije so bile to še Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Delovanje skupnega trga za premog in jeklo je bilo zelo uspešno, zato so se države ustanoviteljice leta 1957 odločile oblikovati še dve skupnosti: Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), ki je omogočila skupni trg, uresničevanje prostega pretoka blaga, delavcev, storitev in kapitala, ter Evropsko skupnost za jedrsko energijo (EVRATOM). Evropsko gospodarsko sodelovanje se je pomembno okrepilo leta 1987 z uveljavitvijo Enotnega evropskega akta, ki pomeni zavezanost cilju uresničevanja enotnega in notranjega trga.
Po podpisu Pogodbe o Evropski uniji, imenovane tudi Maastrichtska pogodba, 7. februarja 1992 se je sodelovanje razširilo še na področje ekonomske in monetarne unije, ki je pozneje privedla do uvedbe skupne valute. Pogodba je uvedla tri stebre, znane pod imenom Evropska unija, in oblikovala nove institucionalne strukture za skupno zunanjo in varnostno politiko (drugi steber) ter sodelovanje v pravosodju in notranjih zadevah (tretji steber). Prvi steber sestavljajo Skupnosti (za premog in jeklo, gospodarska skupnost in za jedrsko energijo).
S podpisom Amsterdamske pogodbe 2. oktobra 1997 so države članice podrobneje določile carinsko poslovanje, ukrepe za spodbujanje gospodarskega razvoja in socialne zaščite. Amsterdamska pogodba je spremenila vsebino tretjega stebra, od koder so se zadeve, povezane s prostim pretokom oseb, preselile v prvi steber. Zaradi priprav EU na največjo širitev v zgodovini evropskih povezav so države članice decembra 2001 podpisale Pogodbo iz Nice, ki je uvedla številne institucionalne spremembe za lažje delovanje razširjene Unije. Z vidika širitve je bilo oblikovano tudi besedilo Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki je bila podpisana 29. oktobra 2004, vendar je zaradi dveh zavrnitev na referendumih v Franciji in na Nizozemskem morebitna uveljavitev predlaganega dokumenta še negotova.
Evropska unija ima tri skupne simbole: zastavo, himno in 9. maj – dan Evrope.
Zastava ima dvanajst zlato rumenih zvezd, postavljenih v krogu na modri podlagi. Številka dvanajst ne pomeni števila članic EU, ampak ponazarja prispodobo popolnosti (dvanajst mesecev, dvanajst dnevnih in nočnih ur, dvanajst apostolov, dvanajst Heraklejevih del), krog pa je simbol povezanosti in nerazdružljivosti.
Oda radosti, sklepni del Beethovnove 9. simfonije, je postala himna EU po sklepu Evropskega sveta leta 1972, uporablja pa se od leta 1986.
9. maj je bil leta 1985 razglašen za dan Evrope, ker je na ta dan leta 1950 francoski zunanji minister Robert Schuman v svoji zgodovinski izjavi, imenovani Schumanova deklaracija, predlagal oblikovanje skupnega trga v dveh pomembnih gospodarskih panogah. Predlagal je, naj se francoska in nemška proizvodnja premogovne in jeklarske industrije, ki je bila v tistem času temelj vojaške moči, povežeta v okviru naddržavne organizacije, v katero bi se lahko vključile tudi druge evropske države. Avtor zamisli je bil Schumanov svetovalec in mirovnik Jean Monnet, ki se ga še danes spominjamo kot "očeta Evrope".
Državljanstvo Unije je uvedla Pogodba o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba). Tako imenovano evropsko državljanstvo le dopolnjuje in ne nadomešča nacionalnega. Vsakdo, ki ima državljanstvo države članice, je hkrati državljan Unije in ima:
Državljani Unije imajo še vrsto drugih pravic, npr. pravico do obveščenosti ali dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij EU.
Po 49. členu Pogodbe o Evropski uniji lahko za članstvo v Evropski uniji zaprosi vsaka evropska država, ki spoštuje ta načela: "/... načelo svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države". Države morajo biti pripravljene "/.../ krepiti in medsebojno uskladiti gospodarstva in vzpostaviti gospodarsko in monetarno unijo, vključno z enotno in stabilno valuto" in "uveljavljati skupno zunanjo in varnostno politiko /.../, ki utegne pripeljati v skupno obrambo". Poleg tega morajo kandidatke tudi "/.../ nadaljevati proces ustvarjanja vedno tesnejše povezanosti med državljani Evrope, v kateri so odločitve kar najbližje državljanom v skladu z načelom subsidiarnosti."
Država, ki zaprosi za članstvo v Evropski uniji, mora prošnjo nasloviti na Svet EU. Ta o vstopu nove države odloča soglasno po posvetovanju z Evropsko komisijo in po prejemu privolitve Evropskega parlamenta, ki odloča z absolutno večino svojih članov.
Ustanovne članice EU leta 1951 so bile Francija, Nemcija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Pozneje so se pridružile še:
Svet Evrope ni del EU, ampak je mednarodna organizacija s sedežem v Strasbourgu. Njen temeljni namen je varstvo kulturne identitete, boj proti vsem oblikam diskriminacije in zlasti varstvo človekovih pravic, ki jih zelo učinkovito varuje v okviru Evropskega sodišča za človekove pravice. Svet Evrope je 5. maja 1949 ustanovilo deset evropskih držav, danes pa organizacija združuje že 46 evropskih in neevropskih držav.
Evropski svet je najvišje politično telo EU, vendar do uveljavitve evropske ustave še ne spada med institucije. Evropski svet sestavljajo predsedniki držav ali vlad držav članic EU, na zasedanjih pa sodeluje tudi predsednik Evropske komisije. Zamisel o rednem sestajanju voditeljev držav članic na najvišji ravni je nastala na vrhunskem srečanju v Parizu leta 1974, formalno pa se Evropski svet prvič pojavi šele v 2. členu Enotnega evropskega akta, ki je začel veljati leta 1986. Sestaja se najmanj dvakrat na leto pod predsedstvom države, ki je na čelu Sveta EU. Njegova temeljna naloga je zagotavljanje potrebnih spodbud za razvoj evropskih povezav in določanje splošnih političnih smernic.
Svet EU (tudi Svet ministrov) je osrednja institucija EU, v kateri so zastopane vlade držav članic. Z Evropskim parlamentom si deli zakonodajno funkcijo in finančni nadzor nad delovanjem institucij.
Izraz prihaja iz francoskega jezika in pomeni skupek načel, predpisov, političnih usmeritev, praks in obveznosti, ki so jih v dogovoru sprejele države članice EU. Označuje torej celoten pravni red Evropskih skupnosti. Običajno se v vseh jezikih Unije uporablja kar v francoščini, in sicer pogosto v skrajšani obliki, saj se govori preprosto o "acquisu".
Lizbonska strategija, ki jo je Evropski svet sprejel marca leta 2000, je dolgoročna strategija, katere glavni cilj je, da postane Evropa do leta 2010 najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki naj bi doseglo trajno gospodarsko rast z več ter boljšimi delovnimi mesti. Strategija je bila v letu 2001 dopolnjena z ukrepi za urejanje okolja, tako da kot celota zdaj zajema tri področja (t. i. stebre), in sicer gospodarstvo, socialo ter okolje. Vsa tri področja naj bi usklajeno delovala v smeri hitrejšega trajnostnega razvoja Unije.
Evropska komisija vsako leto v rednem t. i. pomladanskem poročilu, ki ga predloži Evropskemu svetu, presoja napredek posameznih držav članic pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije. Ocene so predložene na podlagi strukturnih kazalnikov za vsako državo članico in zajemajo področja gospodarske rasti, zaposlenosti, razvoja in raziskav, izobraževanja, okolja, socialne vključenosti ter gospodarskih reform.