V osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je začela razprava o tem, kaj pomeni koncept prostega pretoka oseb. Nekatere držav članice menijo, da bi to moralo veljati le za državljane EU. To pomeni, da bi morali ohraniti notranje mejne preglede, saj bi lahko le tako razlikovali med državljani EU in drugimi. Nasprotno pa so nekatere države zavzemale stališče, da bi moralo prosto gibanje veljati za vse, kar bi popolnoma odpravilo vse kontrole na notranjih mejah. Države članice se nikakor niso mogle dogovoriti, zato so Belgija, Francija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska leta 1985 sklenile vzpostaviti območje brez notranjih meja, ki je postalo znano kot Schengensko območje. Ime je dobilo po mestu v Luksemburgu, kjer so o tem podpisali prva sporazuma. Meddržavno sodelovanje se je kmalu razširilo in leta 1997, ko je bila podpisana Amsterdamska pogodba, je Schengensko območje vključevalo trinajst držav. Amsterdamska pogodba je 1. maja 1999 v evropski pravni red prenesla vse odločitve članic Schengenske skupine in z njo povezanih delovnih struktur, ki so bile sprejete od leta 1985 naprej.

• Razvoj Schengenskega območja
• Ukrepi, ki so jih sprejele članice Schengenske skupine

Razvoj Schengenskega območja

14. junij 1985

Podpisan je prvi sporazum med petimi ustanovnimi članicami.

19. junij 1990

Podpisan je drugi sporazum, znan tudi kot Schengenska konvencija, ki se je v praksi uveljavila leta 1995. Odpravila je notranje meje držav podpisnic in ustvarila eno samo zunanjo mejo, na kateri se v skladu z enotnimi skupnimi pravili izvaja nadzor nad imigracijo v Schengensko območje. Sprejeta so bila skupna pravila o vizah, pravici do azila in o mejnih kontrolah na zunanjih mejnih prehodih. Ta so omogočila prosto gibanje znotraj držav podpisnic, ne da bi ogrozila javni red in varnost.

Vpeljavo prostega gibanja so za ravnotežje med svobodo in varnostjo spremljali t. i. kompenzacijski ukrepi, med njimi tudi izboljšanje usklajevanja med policijo, cariniki in sodstvom, in ukrepi v zvezi bojem proti terorizmu in organiziranemu kriminalu. Zato je bil vzpostavljen Schengenski informacijski sistem (SIS), ki omogoča izmenjavo podatkov o identitetah ljudi in opisov izgubljenih oziroma ukradenih predmetov. Schengensko območje se je počasi širilo in končno zajelo vse države članice. Italija je sporazum podpisala 27. novembra 1990, Portugalska in Španija sta se pridružili 25. junija 1991, Grčija jima je sledila 6. novembra 1992, Avstrija 28. aprila 1995, 19. decembra 1996 pa sta pristopili še Finska in Švedska. Zadnja širitev schengenskega območja se je zgodila 21. decembra 2007, ko je bil odpravljen mejni nadzor na notranjih kopenskih in morskih mejah za deveterico držav: Slovenijo, Madžarsko, Poljsko, Češko, Slovaško, Estonijo, Latvijo, Litvo in Malto. Nadzor na zračnih mejah teh držav bo odpravljen do 30. marca 2008. Schengensko območje tako šteje 24 članic, od tega je 22 držav članic Evropske unije.

  na vrh

Ukrepi, ki so jih sprejele članice Schengenske skupine

Pomembnejši ukrepi:

• ukinjeni pregledi na skupnih mejah, ki jih nadomestijo pregledi na zunanjih mejah;
• skupna pravila za prehajanje zunanjih meja, enotna pravila in postopki za kontrole;
• ločevanje potnikov, ki prihajajo na letališča, na tiste, ki potujejo znotraj Schengenskega območja, in tiste, ki prihajajo iz tretjih držav;
• usklajena pravila o vstopu v države in vizah za kratkoročno bivanje;
• administrativna koordinacija pri nadzoru mej (uradniki za zveze, usklajevanje navodil in usposabljanje zaposlenih);
• opredelitev vloge prevoznikov pri boju proti nezakonitemu priseljevanju;
• obvezna prijava za vse nedržavljane EU, ki prečkajo notranje meje;
• oblikovanje pravil za prosilce za azil (Dublinska konvencija, ki jo leta 2003 zamenja Dublinska uredba – Dublin II);
• določitev pravic čezmejnega nadzora in policijskega zasledovanja prek notranjih meja Schengenskih držav;
• izboljšanje pravnega sodelovanja za hitrejši sistem izročanja in širjenja informacij o izvrševanju sodb v kazenskih postopkih;
• vzpostavitev Schengenskega informacijskega sistema (SIS).

  na vrh