Zadnji dan neformalnega srečanja ministrov za notranje in pravosodne zadeve na Brdu so pravosodni ministri v prvem delu razpravljali o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah, zlasti o krepitvi temeljnih pravic posameznika in načela vzajemnega priznavanja sodb.
"Temeljne pravice posameznika je treba postaviti na najvišjo sprejemljivo raven ter jih opredeliti čimbolj jasno in nedvoumno. To je naloga, ki je ni mogoče prestavljati predaleč v prihodnost," je dejal minister Šturm.
Slovensko predsedstvo želi okrepiti raven pravic na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, če je sodba zoper obdolženca izrečena v njegovi nenavzočnosti. Pri tem želi prispevati tudi k uresničevanju načela vzajemnega priznavanja sodb. Slovenija, Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Češka, Slovaška in Švedska so dale pobudo, ki poudarja pravico do poštenega sojenja in pravico prisostvovati sojenju, izhajajoč iz določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Njihov predlog prinaša poenotenost glede medsebojnega priznavanja sodnih odločb, izrečenih v postopkih, pri katerih obdolženec ni bil navzoč.
Štirje okvirni sklepi na podlagi načela medsebojnega priznavanja sodnih odločb že omogočajo izvrševanje sodb, izrečenih v nenavzočnosti, vendar to vprašanje rešujejo neenotno. To pa slabi pravno varnost in otežuje pravosodno sodelovanje.
Navedeni predlog določa primere in pogoje, ko morajo države članice zagotoviti pravico do ponovnega sojenja na zahtevo obsojenca, če želijo doseči, da pravosodni organi druge države priznajo sodno odločbo, izdano v njegovi nenavzočnosti. Prav tako predlog predvideva pogoj pravilnega vabljenja obdolženca na glavno obravnavo in dolžnost, da je ta seznanjen z možnostjo izdaje sodbe, tudi če se glavne obravnave ne bo udeležil. Če ti standardi niso izpolnjeni, lahko država, v kateri je obsojenec, zavrne državo, ki zahteva njegovo izročitev. Predlog ne predvideva uskladitve postopkovnih določb držav članic.
Ministri so pozitivno sprejeli omenjeno pobudo za poenoteno ureditev vprašanja sodb, izdanih v nenavzočnosti. V razpravi se je pokazalo, da je vprašanje ravnovesja temeljnih pravic posameznika in načela vzajemnega priznavanja vprašanje, s katerim se je vredno in treba ukvarjati. Drugi del zasedanja je bil namenjen vprašanjem iz družinskega prava: kako okrepiti pravosodno sodelovanje in izboljšati dostop do sodišč v družinskih zadevah.
Po podatkih Evropske komisije se kar 16 % vseh razvez zakonske zveze v Evropski uniji zgodi med zakoncema, ki sta iz različnih držav oziroma ne živita v svoji matični državi. Žal je uveljavljanje preživninskih zahtevkov v tujini dostikrat težje kakor v državi, v kateri je bila izdana odločba o preživnini. Ministri so razpravljali o možnosti, da bi olajšali postopke za uveljavitev pravice do preživnine. Tako bi se zmanjšali tudi stroški v čezmejnih postopkih v teh zadevah. Predlog uredbe o preživninah predvideva odpravo vmesnih ukrepov za priznavanje in izvajanje tujih sodnih odločb. "To pomeni, da bi bila sodna odločba, ki jo upravičenec pridobi v eni izmed držav članic EU, lahko neposredno izvedljiva v vseh drugih državah članicah. To bi bistveno prispevalo k poenostavitvi in skrajšanju postopkov za preživninske upravičence," je poudaril minister Šturm.
Otroci, pa tudi drugi upravičenci do preživnine, se v čezmejnih postopkih mnogokrat srečajo s številnimi vprašanji, kako sploh začeti postopek proti dolžniku v tujini, kako dolžnika najti in kateri organ je pristojen za postopek. Uredba o preživninah zato predvideva vzpostavitev učinkovitega sistema sodelovanja med osrednjimi organi držav članic, katerih prva naloga bo olajšati uveljavljanje čezmejne preživnine.
Na današnjem zasedanju so si bile države edine, da sta haaška konvencija in protokol o preživninah, ki sta bila sprejeta novembra 2007, izjemno pomembna mednarodna instrumenta, ki bosta olajšala uveljavljanje preživninskih zahtevkov na svetovni ravni. Delegacije so se strinjale, da je zato treba k aktoma pristopiti čim prej.
Udeleženci so se strinjali, da lahko na ravni EU dosežemo še tesnejše sodelovanje in še olajšamo čezmejno pridobivanje preživnine tako, da odpravimo obstoječe vmesne ukrepe za priznavanje in izvajanje sodnih odločb. Pogoj za to so nekatere varovalke, predvsem usklajene določbe o pravu, ki se uporablja.
Razprava je bila osredotočena tudi na t. i. uredbo Rim III, ki določa pravo za razvezo zakonske zveze, če zakonca nista iz iste države članice ali pa sta državljana iste države, a živita zunaj nje. Če taka zakonska zveza razpade, zakonca večinoma ne poznata prava drugega zakonca ali prava države, v katero sta se preselila. Tako stanje slabi pa pravno varnost in omogoča zakoncu, ki se bolje spozna na pravo, da vloži predlog za razvezo pri sodišču, kjer bo pravo zanj ugodnejše.
Države članice so v veliki večini podprle predlog Komisije, da se zakoncema ali bivšima zakoncema omogoči skleniti sporazum o tem, katero sodišče bo pristojno in katero pravo se bo uporabilo za njuno razvezo. Pri tem gre za omejeno izbiro, saj se lahko odločata samo med sodišči in pravom, ki imajo z njunim razmerjem neko zvezo.
