V zvezi z Afganistanom je minister dr. Rupel poudaril, da velja razmisliti, ali je afganistanska vlada res razumela pomen donatorske konference v Parizu, na kateri so za Afganistan zbrali 20 milijard dolarjev. Zaradi pomanjkljive vladne infrastrukture ta sredstva ne zagotavljajo vseh nujnih storitev za prebivalstvo. K umirjanju razmer ne prispevajo niti izjave predsednika Karzaja o morebitnih vojaških akcijah na pakistanskem ozemlju; res je sicer, da so bile namenjene predvsem domači javnosti, vendar se ne sme zanemariti njihovih mednarodnih razsežnosti.
Glede na vse to bodo volitve prihodnje leto zelo pomembne. Mednarodna javnost mora biti prepričana, da podpira nek proces in ne posameznih oseb, je poudaril slovenski zunanji minister, ki je tudi odločno podprl delo posebnega odposlanca generalnega sekretarja Združenih narodov Kaija Eideja.
O Afganistanu so ministri sprejeli posebno izjavo, v kateri med drugim opozarjajo na probleme terorizma, revščine, korupcije in šibkosti državnih ustanov, izražajo podporo prizadevanjem Združenih narodov in pozitivno ocenjujejo delo mednarodnih varnostnih sil ter spodbujajo prizadevanja za okrepitev vladnih struktur v državi in se veselijo dobrih rezultatov pariške konference. V izjavi posebej poudarjajo zavzetost za demokratični potek predsedniških in parlamentarnih volitev, afganistanske sosede pa pozivajo k delovanju v duhu sodelovanja.
Glede Burme/Mjanmara je minister dr. Rupel izrazil solidarnost z žrtvami ciklona Nargis. Ocenil je, da izrednega stanja še zdaleč ni konec, tudi zato, ker mednarodna človekoljubna pomoč še vedno ni dosegla vseh od približno 100 tisoč prizadetih. Dostop na poplavljeno območje se je izboljšal, a še zdaleč ni optimalen.
Kljub izredni človekoljubni krizi se politični položaj v državi ni izboljšal; zaskrbljenost vzbuja nasilnost oblasti, med drugim razgon miroljubne manifestacije ob rojstnem dnevu Suu Kyi, ko je bilo nekaj aktivistov aretiranih, kar je »zelo vznemirilo evropsko javnost«. Po oceni slovenskega zunanjega ministra vse to kaže, da politično vodstvo Burme ni izkoristilo priložnosti, da bi ob naravni katastrofi, ki je prizadela državo, pritegnilo več mednarodne pomoči. Tu je upravičeno razmišljanje, da bo pomanjkanje sočutja vojaške hunte in slabo obvladovanje krize škodilo predvsem oblastem samim: spremembe v Burmi bodo neizogibne. Minister dr. Rupel je podprl dejavnost generalnega sekretarja Aseana Surina in generalnega sekretarja ZN Ban Ki-moona. Glede možnosti preklica ukrepov EU je ocenil, da bo ta odvisen od razvoja dogodkov v državi, menil pa je tudi, da bi zaostritev sankcij še poslabšala človekoljubne razmere v državi.