Velja govorjena beseda!
Spoštovani gospod predsednik Hans-Gert Pöttering,
spoštovani poslanci Evropskega parlamenta,
gospe in gospodje!
V veliko čast mi je, da sem bil povabljen nagovoriti ta visoki zbor. Šele mesec dni je tega, kar smo praznovali 50. obletnico prvega zasedanja Evropske parlamentarne skupščine. Obletnica je odlična priložnost za razmislek o sedanjosti in prihodnosti Evropske unije. Danes mi je podeljen še poseben privilegij, da delim svoje misli z vami kot izbranimi predstavniki narodov Evrope.
Ta parlament in seveda Evropska unija kot celota sta veličastna stvaritev velike vizije – vizije trajnega miru in blaginje, ki jo evropskim narodom prinašata duh sodelovanja in vedno močnejše povezovanje.
Očetje te vizije – Jean Monnet, Robert Schuman, Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi in drugi – si verjetno ne bi mogli niti predstavljati, da bo enainpetdeset let po oblikovanju Evropskih skupnosti visoko povezani Evropski uniji predsedovala Slovenija, kot prva med novimi državami članicami po veliki širitvi Evropske unija leta 2004, in da bo slovenski predsednik nagovoril Evropski parlament. Vendar pa bi verjetno njihov občutek zadovoljstva prevladal nad občutkom presenečenja. Ne le da je evropski projekt uspel, marveč je pokazal tudi svojo preobrazbeno moč in ustvaril popolnoma nov tip Evrope, tip, ki ga pretekla obdobja njene dolge zgodovine niso poznala.
Še najpomembnejše pa je, da se je Evropska unija prek evropskega projekta že v veliki meri uveljavila kot svetovni akter.
Kaj je omogočilo ta neverjetni uspeh? In kako razumemo pouk tega uspeha danes? Ali smo sposobni uporabiti pouk preteklosti pri soočanju z izzivi današnjega in jutrišnjega dne?
To so vprašanja, ki si jih moramo nenehno postavljati. Evropska unija se bo še naprej soočala z zapletenimi vprašanji v vedno bolj globaliziranem svetu, na njih pa bo morala najti tudi verodostojne odgovore. Evropska unija bo še naprej velika zgodba o uspehu, če bo le obdržala svojo dinamičnost in dokazala, da je svetovni politični akter z vse večjo težo. Premik naprej je pogoj za uspeh, kar od Evropske unije na sedanji stopnji zahteva, da prevzame vlogo svetovnega voditelja.
Na mnogih področjih je njena svetovna vodstvena vloga že vzpostavljena ali pa se nestrpno pričakuje. Na tem mestu bom omenil le dve: globalno segrevanje in človekove pravice.
Lansko leto je Evropska unija postavila okoljska vprašanja in zlasti vprašanja globalnega segrevanja v središče svojega oblikovanja politike. To je bila nedvomno pravilna in modra odločitev, kajti podnebne spremembe in degradacija okolja sta dokazano najresnejša grožnja in največji izziv, s katerimi se soočamo vsi. Evropska komisija je opredelila posebne cilje, ki Evropski uniji omogočajo igrati vodilno vlogo v svetovnem smislu. Ključni cilj je v primerjavi z letom 1990 doseči 20-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2020. Doseganje tega cilja bi morala biti samostojna zaveza. Pobuda za še ambicioznejši cilj naj bi bila del splošnega mednarodnega sporazuma, ki bi vključeval vse druge ključne akterje. V tem primeru bi bila Evropska unija skladno s predlogom Evropske komisije pripravljena doseči kar 30-odstotno zmanjšanje v istem obdobju. Ti cilji ponujajo resnično preobrazbeno vizijo ukrepanja ob soočanju z globalnim segrevanjem in ob tako zelo potrebnem zgledu svetovnega vodstva.
So ti cilji uresničljivi ali pa bodo postali le še ena nepremostljiva ovira? Odgovor še ni čisto jasen. Prejšnji mesec je Evropski svet pozdravil predlog Komisije kot dobro podlago za sporazum. Posvetovanja v tem in prihodnjem letu bodo pokazala, koliko je dejansko mogoče doseči pred mednarodno konferenco v Köbenhavnu, načrtovano za december 2009. Evropski parlament je priznal pomembnost tega vprašanja z vzpostavitvijo posebnega odbora za podnebne spremembe, zato bo imel v zvezi s tem izjemno pomembno vlogo.
Naloga, ki je pred nami, bo verjetno težka. Nemir, ki se začenja čutiti v evropskih medijih, ponuja celo vrsto mešanih sporočil. Tu so sicer izrazi podpore, vendar pa skeptični glasovi že opozarjajo na zaskrbljenost, ki jo izražajo nekatere evropske industrijske panoge, kakor tudi na dejstvo, da postaja konkurenčnost zaradi težav v svetovnem gospodarstvu težja, okoljska vprašanja pa manj pomembna.
Težavni trenutki, kot je ta, predstavljajo resničen vodstveni preizkus. Jasno je, da je globalno segrevanje že doseglo tisto točko, ko se mednarodna skupnost sooča s trdo izbiro: ali nadaljevati metode rasti in se sprijazniti s katastrofo, ali pa poskusiti zbrati pogum za preobrazbeni pristop, ki lahko ustrezno ublaži posledice globalnega segrevanja in prepreči najhujše. Z zaverovanostjo v rast ne bomo uspeli. Preobrazba, čeprav težko dosegljiva, je bistvo dnevnega reda. Upam, da bomo to leto izbrali pot, ki vodi v preobrazbo.
Pri teh prizadevanjih bo treba znatno razširiti bojno črto zagovornikov. Sicer pa je že mnogo takih, ki čutijo potrebo po premiku k preobrazbi. Nevladne organizacije, mediji in drugi dejavniki civilne družbe se mobilizirajo. V poslovni skupnosti je čutiti močno težnjo po razvoju novih tehnologij, ki temeljijo na čisti energiji. In vedno več ljudi je pripravljenih spremeniti svoje potrošniške navade. Tu je tudi potreba po povezovanju teh teženj v smiselno gibanje. Časovni okvir je znan. Kraj dogodka tudi. V akcijskem programu, sprejetem lanskega decembra na Baliju, je predviden zaključek pogajanj prihodnje leto s sprejetjem svetovnega sporazuma, ki bo leta 2012 nadomestil Kyotski protokol. Čeprav bodo pogajanja potekala v Združenih narodih, pa je pomembno, da najdejo podporo vsepovsod. Čas in kraj nam omogočata, da združimo naša prizadevanja. To je čas, ko se mora Evropska unija postaviti na
čelo.
Spoštovani!
Okolje ni edino področje, kjer mora Evropska unija prevzeti vlogo svetovnega voditelja, nujno potrebna je tudi močnejša vodilna vloga Unije pri prizadevanju za človekove pravice na svetu.
Zavzemanje Evropske unije za človekove pravice je nedvomno. Evropske institucije temeljijo na načelu pravne države in človekovih pravic, Evropa je prostor človekovih pravic. Ratifikacija Lizbonske pogodbe vseh držav članic do konca letošnjega leta, to je do leta, ko praznujemo 60. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic, bi tudi pomenila, da bo prvič v zgodovini Unije celotni spekter državljanskih, političnih, ekonomskih in socialnih pravic državljanov in prebivalcev Unije, določen z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, postal pravno zavezujoč.
Razmere v svetu pa niso spodbudne. Človekove pravice so množično in sistematično kršene v mnogih delih sveta. Delno je tako zaradi brezobzirnega iskanja gospodarske koristi ne glede na potrebe lokalnega prebivalstva in okolja. Zlasti revnemu in domorodnemu prebivalstvu grozijo obubožanost in lakota, v nekaterih primerih tudi izumrtje. V oboroženih spopadih v več delih Afrike in Azije se še naprej dogajajo krutosti, ki pomenijo zločine proti človečnosti.
Evropska unija mora biti dejavna tako, da predlaga gospodarske modele trajnostne rasti s humanitarnimi in diplomatskimi prizadevanji – a tudi s sankcijami, ki bodo podprle odločbe Mednarodnega kazenskega sodišča.
Vodilna vloga Evropske unije je potrebna zlasti v tej fazi, ko svetovno delovanje na področju človekovih pravic zaostaja. Svet Združenih narodov za človekove pravice si še vedno prizadeva za pravilne delovne metode. Njegova prizadevanja za vzpostavitev sistema splošnega in periodičnega pregleda človekovih pravic v svetovnem okviru so obetavna, a ne še učinkovita. Njegovo delovanje pri množičnem in sistematičnem kršenju človekovih pravic ni dovolj celovito. To se lahko sčasoma popravi, vendar ne brez učinkovite vodilne vloge tistih držav članic Združenih narodov, ki se zavzemajo za človekove pravice.
V resnici se to ne more zgoditi brez močnejše vodilne vloge Evropske unije, ki predstavlja najpomembnejšo skupino vplivnih držav v Združenih narodih. Nekatere druge tradicionalne podpornice človekovih pravic so postale manj dejavne in niso kandidirale za članstvo v Svetu za človekove pravice. Vse večja zaskrbljenost zaradi terorizma in drugih varnostnih groženj, skupaj z odzivi na te grožnje, ki so včasih premalo premišljeni, je očitno zmanjšala stopnjo občutljivosti za človekove pravice. Evropska unija mora to vrzel zapolniti.
Unija mora poiskati tudi nove načine sodelovanja z Varnostnim svetom Združenih narodov. Delovanje Sveta v Darfurju je pomagalo vzpostaviti pomembno vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča pri prizadevanjih za preganjanje storilcev nekaterih najbolj gnusnih zločinov našega časa. Skoraj natanko pred letom dni je Sodišče izdalo zaporni nalog za nekatere teh storilcev. Prizadevanja, da so privedeni pred sodišče, se morajo nadaljevati, in
delovanje v Varnostnem svetu Združenih narodov bo ostalo kritično. Vendar pa mora Evropska unija tudi brez delovanja Varnostnega sveta razmišljati o ukrepih, ki bi pripomogli k učinkovitosti Mednarodnega kazenskega sodišča. Mednarodno pravosodje je hrbtenica mednarodnega delovanja za človekove pravice in zahteva učinkovito podporo.
Evropska unija bi se morala tudi zavzeti za nastajajoče demokracije v svetu, ki so resnično zavezane človekovim pravicam. Zanima jih mednarodno delovanje, vendar morajo upoštevati svoje regionalne in druge pripadnosti pri vseh mednarodnih ukrepih, ki so povezani s človekovimi pravicami. So naše partnerice in to partnerstvo je treba negovati.
Gospe in gospodje!
Mednarodno ukrepanje za človekove pravice je lahko v svojih raznolikih oblikah učinkovito, če izhaja iz trdnega temelja, iz doslednega spoštovanja človekovih pravic doma. To vključuje zaščito človekovih pravic migrantov in prosilcev za azil ter skrbno uporabo zakonov v primerih, ki vključujejo obtožbe terorizma.
Vendar pa se mora gradnja temelja še nadaljevati. Lizbonska pogodba je vključila Listino temeljnih svoboščin Evropske unije in izboljšani postopek odločanja, ki bo olajšal sprejemanje pogumnih in ustvarjalnih rešitev v zvezi s človekovimi pravicami.
Zahteva po ustvarjalnosti za Evropo ni nova. Evropski »ustvarjalni nemir« – kakor je razložil nemški predsednik Horst Köhler v svojem govoru v tem parlamentu pred dvema letoma –, je pomagal Evropejcem lotiti se različnih socialnih in političnih izzivov z zavezanostjo svobodi in resnici, s sposobnostjo uresničevati solidarnost in ustvarjati večjo blaginjo za vse. Ustvarjalnost in »ustvarjalni nemir« na nobenem drugem področju ne bosta tako potrebna kakor na področju upravljanja priseljevanja in vključevanja priseljencev.
Evropa se stara in ne bo več zmožna igrati vloge svetovnega vodje brez uspešnih prebivalstvenih politik. Te politike bodo nujno vključevale upravljanje priseljevanja. Evropa potrebuje na novo prispele ljudi, pozitivne v duhu in sposobne opraviti svoj del pri ustvarjanju blaginje za vse. Očitno pa so politični ukrepi, ki lahko pomagajo pri procesu vključevanja priseljencev, raznoliki in morajo biti pravilno sestavljeni glede na okoliščine posameznih držav priseljevanja. Vendar pa imajo nekateri elementi širšo uporabo in v nekaterih pogledih se Evropska unija lahko uči od neevropskih držav, kot je Kanada.
Politike priseljevanja bodo zahtevale niz usklajenih ciljev na ravni Evropske unije kot celote. Cilj razvoja skupnega evropskega azilnega sistema do leta 2010 je videti hkrati ambiciozen in nujen. Prav tako je potrebno izboljšano usklajevanje med politiko priseljevanja in politiko razvojne pomoči. Evropska unija pa mora okrepiti svojo vlogo v dialogu Združenih narodov na visoki ravni o migraciji.
Obenem se zahteva ustvarjalnost v zvezi z vključevanjem priseljencev in njihovih skupnosti. Gospodarska blaginja in socialna mobilnost priseljencev sta ključ do uspešne politike na tem področju. Na primer, poslovne dejavnosti, ki jih vodijo etnične manjšine, zagotavljajo delovna mesta in pomembno prispevajo h gospodarstvom držav gostiteljic. Po drugi strani pa lahko vlade prispevajo svoj delež z ustreznimi predpisi, programi za usposabljanje in splošnim podpiranjem podjetništva.
Vključevanje mora zajemati učinkovit dostop do kakovostnega izobraževanja, skupaj z jezikovnim izobraževanjem, in dostop do univerz. Izobrazba je jamstvo za uspeh vključevanja priseljencev v širšo družbo. Uspeh pa je treba narediti viden. Osebam priseljenskega porekla, ki so uspele, je treba dati možnost, da se pojavljajo po televiziji in v drugih medijih, ter jih postavljati za zgled uspešnosti. To bo širši javnosti pomagalo doumeti, da sta različnost in vključevanje združljiva ter da sta nediskriminacija in uporaba enakih možnosti med najpomembnejšimi državljanskimi vrlinami. Nič ni uspešnejše od uspeha. In prav nič ni po televiziji videti bolje kakor uspeh tistih, ki so začeli na obrobju.
Vprašanji priseljevanja in integracije sem podrobneje osvetlil zaradi njunega pomena za prihodnost Evrope in tudi zato, ker predstavljata še eno področje, kjer bo na preizkušnji evropska ustvarjalnost. V preteklosti je Evropi uspelo rešiti večino socialnih vprašanj in je tako postala svetovni primer socialne pravičnosti in gospodarske blaginje. Nobenega razloga torej ni, da naša generacija ne bi mogla najti dobrih rešitev na področju priseljevanja in integracije. Evropa lahko veliko pridobi z vključevanjem ljudi, ki so sposobni, strokovno usposobljeni in pripravljeni prispevati k njeni prihodnji blaginji.
Gospe in gospodje,
danes nedvomno potrebujemo vodenje, vizijo in ustvarjalnost. Obenem pa mora Evropska unija dokazati svojo sposobnost, da se še naprej z iskanjem pragmatičnih rešitev odziva na različne izzive.
Ne smemo pozabiti, da je bil prav pragmatizem tisti ključ, ki je pred več kot petdesetimi leti privedel do nastanka Evropskih skupnosti in ostaja ključ do uspeha še danes. Vzpostavitev Evropskih skupnosti za prednostne gospodarske namene je bila izjemna pragmatična zamisel, ki je omogočila ves nadaljnji razvoj. Razvoj Evropske gospodarske skupnosti v smeri carinske unije in še naprej, sposobnost razvijanja novih vrst sodelovanja in novih institucij z dodatnimi pooblastili ter sposobnost geografske širitve – vse to ponazarja pomen pragmatizma v zgodovini Evropske unije.
Tudi danes se Unija sooča z novimi izzivi, ki terjajo pragmatično prilagajanje. Med temi izstopa predvsem njena nadaljnja širitev. Čeprav je jasno, da bodo morali vsi ti, ki si prizadevajo za članstvo, izpolniti ustrezna merila, pa vendar ne bi smeli nikomur izmed njih preprečiti včlanitve samo zaradi političnih težav ali kulturnih predsodkov.
Evropska unija v svojih prizadevanjih, da bi prevzela svetovno vlogo strateškega pomena, Turčijo dejansko potrebuje. Zato se morajo pristopna pogajanja nadaljevati. Unija Turčiji ne sme odreči perspektive članstva, saj ji je bila ta že odobrena. To bi postavilo pod vprašaj kredibilnost Evropske unije.
Poleg tega se Unija ne more sprijazniti s »črno luknjo« na Zahodnem Balkanu. Pristopna pogajanja morajo jasneje opredeliti evropsko perspektivo Zahodnega Balkana. To pa bo zahtevalo nadaljnje delo s posameznimi državami, ki morajo okrepiti svoje zmogljivosti za izpolnjevanje meril za članstvo, kakor tudi s celotno regijo, ki potrebuje okvir za obravnavo in reševanje skupnih problemov.
V svoji politiki proti vzhodnim in drugim sosedam mora uporabiti enako pragmatičnost, ki ji je pomagala do uspeha v preteklosti. Ukrajina in Moldavija potrebujeta perspektivo članstva v Evropski uniji, zato se jima ta perspektiva ne sme odreči.
Pragmatizem se kaže v praksi in stanju duha. Očitno je, da morajo v vseh zadevah, ki se nanašajo na članstvo, države kandidatke izpolnjevati vsa zahtevana merila. Obstajajo dobri razlogi za to, da je praksa Evropske unije glede upoštevanja teh meril dosledna in stroga. Če je pot do izpolnitve dolga, naj pač bo. Leto ali dve pogajanj je nizka cena za ohranitev kredibilnosti in spoštovanja standardov Evropske unije.
Obenem pa države, ki so sposobne izpolnjevati ta merila, ne smejo biti izključene iz procesa širitve Evropske unije. Občutek izključenosti rodi nezadovoljstvo – in nezadovoljstvo rodi nestabilnost. Zato je treba ohraniti pragmatično stanje duha in razmišljati o prihodnji širitvi v luči potreb Evropske unije kot svetovnega akterja.
Gospe in gospodje,
naj strnem.
Evropska unija je velik zgodovinski dosežek. Zdaj je že dosegla razvojno stopnjo, ko se mora zavedati svoje vodilne vloge v svetovnem dogajanju in odgovornosti, ki ji jih nalaga ta status.
Od Evropske unije bi bilo pričakovati, da bo odigrala vodilno vlogo v zadevah, kot so globalno segrevanje in človekove pravice.
Ustvarjalnost bo še naprej osrednje vodilo pri iskanju učinkovitih politik priseljevanja in integracije.
Pragmatizem bo ostal enako pomemben v vseh zadevah, ki se nanašajo na nadaljnjo širitev, kar je potrebno, da se zagotovi vodila vloga Evropske unije na svetovni ravni.
Vse to zveni morda precej velikopotezno, vendar pa je bil napredek vselej najboljše zdravilo proti stagnaciji. Naš čas v tem smislu ni izjema, res pa je, da je današnja problematika bolj raznolika, kakor je bila v preteklosti. A tudi to je le naravna posledica uspeha.
Hvala lepa.
