Velja govorjena beseda!
Gospe in gospodje!
V čast mi je govoriti na tem srečanju. Čez manj kot dva tedna bo Evropski svet na svojem spomladanskem zasedanju sprožil drugi triletni cikel prenovljene lizbonske strategije za rast in delovna mesta. O lizbonski strategiji se prepogosto razpravlja v zaprtih političnih krogih, namesto da bi jo predstavljali številnim skupinam, ki lahko pripomorejo k njeni uspešnosti. Lizbonski svet je nedvomno ena takih skupin. Pred nami je dolg dan, ko bomo imeli priložnost govoriti o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti lizbonske strategije, njenem delovanju, prispevanju h gospodarski rasti v Evropi ter novih kakovostnih delovnih mestih.
V svojem uvodu bi vam rad predstavil lizbonsko strategijo s socialnega, gospodarskega in znanstvenega vidika ter prikazal, kako se osvežena strategija ukvarja z njimi. Vključuje:
1) Ko je Evropa začela razmišljati o svoji strategiji za rast, lizbonski strategiji, smo globalizacijo v glavnem razumeli kot konkuriranje Evrope ZDA in Japonski. Od takrat pa so ZDA prenehale igrati vlogo glavne gonilne sile svetovne ekonomije. Na svetovnem odru so se pojavili pomembni novi igralci, ki povzročajo rast cen izdelkov in nafte. Po eni strani so tekmeci, po drugi strani pa partnerji. Kakor koli že, tako stanje zahteva ponoven razmislek o tem, kaj lahko Evropa prispeva h globaliziranemu večpolnemu svetu, ter o tem, kje so njene dejanske prednosti.
2) Od poznih osemdesetih let je svet priča komunikacijski revoluciji. Ko sem študentom predaval o inženiringu in zgradbi tehničnih komunikacij na svojem prejšnjem delovnem mestu, sem jo imenoval druga komunikacijska revolucija. Prva revolucija – cenovno sprejemljiv papir in tisk pred približno 500 leti – je povsem spremenila način delovanja v znanosti, tehnologiji in politiki, saj je demokratizirala dostop do znanja in omogočila stike med ljudmi na papirju. Papir in tiskanje sta v ustvarjalnost uvedla precej širši krog ljudi. Tlakovala sta pot evropski prevladi v znanosti, tehnologiji in kulturi, ki smo ji bili priča v preteklih stoletjih.
Druga komunikacijska revolucija pa še traja in množicam zagotavlja učinkovito elektronsko komuniciranje. Ustvarjalnost in inovativnost nista več omejeni na stroge organizacijske sheme. Z odprtostjo za inovacije in ustvarjalnost smo pritegnili množice nadarjenih ljudi. E- demokracija prinaša spremembe v sprejemanje političnih odločitev in vlogo vladnih organov.
3) Smo na pragu tretje industrijske revolucije. V prvih dveh je razvoj sveta temeljil na energiji, ki se je milijarde let nabirala v fosilnem gorivu. Zdaj smo pred izzivom, ko moramo bistveno zmanjšati našo odvisnost od netrajnostnih virov in preiti v nizkoogljično družbo. To je izziv, ki ga lahko primerjamo z Manhattnom ali projekti Apollo. Da bi to dosegli, moramo pritegniti vse naše znanstvene, tehnične, ekonomske in politične zmožnosti, spremeniti pa moramo tudi naše vrednote.
4) Po kmetijski, industrijski in informacijski dobi se približujemo obdobju, ki ga Dan Pink imenuje »konceptualna doba«. Govorimo o obdobju, v katerem največji izziv ni več zagotavljanje hrane, industrijskih izdelkov ali celo informacij, temveč naše ekonomsko življenje vse bolj oblikujejo vrednote; ko nas ne zanimajo več le zadovoljitev osnovnih potreb, sama uporabnost izdelka ali storitve, temveč njena oblika, znamka, kakovost in mnogo drugih nematerialnih značilnosti.
Poglejte recimo svojo uro. Vam pove samo, koliko je ura, ali vam pomeni tudi nekaj več kot to? In vaši čevlji? Je njihova naloga samo ta, da ostanejo vaše noge suhe ali je na njih še kaj drugega? Koliko stane naprava, ki pove, koliko je ura? Njena cena je skoraj enaka nič! Koliko pa stane tisto, kar ohranja vaše noge suhe? Približno desetkrat manj kot stanejo čevlji, ki jih nosite!
Bistvo povedanega je v tem, da se v ceni izdelka vse bolj znižuje cena za vlogo, ki jo izdelek opravlja. Na drugi strani pa cena za pomen, ki ga izdelku pripisujete, postaja vse višja. Pomena pa izdelku ne more dati azijski inženir ali delavec, ki ne pozna vrednot in pomena, ki so nam pri srcu, npr. vrednota, kot je ta, da je bil izdelek izdelan pravično, brez neprimernega izkoriščanja otrok na primer, ali da je domač, zdrav, do okolja in do ljudi prijazen izdelek. To so značilnosti, za katere smo pripravljeni porabiti nekaj več denarja in so v osnovi povezane z našimi vrednotami in kulturnim ozadjem.
Skupna evropska podlaga za reforme in spremembe pa je lizbonska strategija. Slovensko predsedstvo bi želelo, da bi Evropski svet marca na svojem spomladanskem zasedanju sprožil nov velikopotezno zastavljen cikel lizbonske strategije, ki zajema štiri prednostna področja:
Večja inovativnost in ustvarjalnost:S tem ko lizbonska strategija postavlja ustvarjalnost ob znanje in inovacije, se odziva na prehod v konceptualno dobo. Richard Florida je v svoji knjigi Vzpon ustvarjalnega razreda zapisal, da je nadarjenost najpomembnejši ekonomski vir prihodnosti. Evropa mora vzgajati nadarjene ljudi, vendar jih mora biti sposobna privabiti iz tujine in jih zadržati v Evropi. Tako smo torej sprožili idejo, da bi znanje moralo postati peta svoboda v Evropi. Ne samo da bi moralo biti gibanje nadarjenih inženirjev, raziskovalcev, študentov in profesorjev svobodnejše, vzorce inovacij bi morali dopolniti z odprtimi inovacijami; tudi dostop do znanja bi moral postati bolj odprt. Na tem evropskem prostoru znanja bi morala obstajati učinkovita in skupna politika zaščite intelektualne lastnine in inovacij.
Komunikacijska infrastruktura je ključnega pomena za odprtost inovacijam in boljše izobraževanje. Zagotoviti moramo, da bodo imele do leta 2010 vse šole v Evropi dostop do hitrega interneta ter da bo vse bolj dostopen državljanom. Še naprej moramo razvijati najboljšo mogočo znanost in tehnologijo, vlagati v infrastrukturo raziskav in razvoja ter krepiti sinergije med shemami financiranja raziskav in razvoja EU in shemami posameznih držav.
Evropejci moramo postati bolj podjetniški. Primanjkuje nam visoko inovativnih in ustvarjalnih majhnih podjetij, zato moramo pozornost nameniti zlasti ustanavljanju in rasti majhnih in srednjih podjetij ter njihovemu dostopu do razvojnih virov:do infrastrukture znanja in raziskav ter do virov lastniškega financiranja. Ne smemo zamuditi nobene priložnosti za poglabljanje notranjega trga. Prav tako ne smemo pozabiti, da podjetja svetovnega razreda nastajajo v konkurenčnem in ne v zaščitenem okolju. Pri biologiji smo se naučili, da se najhitrejše ptice in najučinkovitejši plenilci niso razvili v zaščitenem okolju Galapaških otokov, konkurenčna podjetja pa niso nastala za železno zaveso.
Evropejci moramo še naprej skrbeti za ljudi. Prožna varnost omogoča dinamično iskanje ravnotežja med gospodarstvom, ki želi delujoč trg dela, na katerega lahko prave ljudi pripelje do pravih delovnih mest, ter med varnostjo za ljudi, da lahko hitro najdejo novo delo. V tej povezavi je pomembno spodbujati izobraževanje, zlasti na višji stopnji, in vseživljenjsko učenje.
Evropejci skrbimo za okolje.Leto 2007 je bilo leto, ko smo na tem področju sprejeli velikopotezne, zelo velikopotezne obljube. V letu 2008 smo Evropo pripeljali na pot tretje industrijske revolucije. Zmanjšanje emisij CO2 na znosno raven lahko stane 500–1000 milijard evrov letno. Za nekatere bo to strošek, za druge zaslužek. Zagotoviti moramo, da bo Evropa prva, ki bo razvila tehnologijo prihodnje generacije, povezano z vodikom, fotovoltaiko, pa tudi s čisto izrabo premoga in jedrsko energijo.
Gospe in gospodje,
lizbonska strategija daje rezultate, gospodarski vzpon v letih 2006 in 2007 v evropskem gospodarstvu ni le cikličen, ampak je tudi posledica strukturnih reform. Toda glede na trenutno gospodarsko stanje v svetu, ko grozi padec gospodarstva, mora Evropa vztrajati pri reformah. Lizbonski program skupnosti je morda do zdaj najpopolnejši seznam nalog, za katere moramo določiti datume, vse zainteresirane skupine pa morajo opraviti svoj del naloge. Zagotoviti moramo, da bodo tudi vsi socialni partnerji, regije in ustanove civilne družbe, kot je Lizbonski svet, še naprej imeli pomembno vlogo.
Države članice morajo nadaljevati svoje programe reform. Slovensko predsedovanje Evropskemu svetu simbolizira začetek konca obdobja, v katerem je Evropa spet postala celota, in presegla delitev z železno zaveso, ki je nastala po II. svetovni vojni. V zadnjih 20 letih so nekdanje države, v katerih so vladali komunistični režimi, doživele korenite spremembe in reforme. Nekatere države so začele na novo, saj pred tem sploh niso obstajale. Tudi vse to je sporočilo Evropi kot celoti, da lahko pride do reform, da so spremembe mogoče.
Za lizbonsko strategijo imamo na voljo še tri leta. Reforme moramo spodbujati, hkrati pa moramo začeti razmišljati o strategiji za obdobje po letu 2010.
