Velja govorjena beseda!
Spoštovani ministri, spoštovani gospe in gospodje!
V veliko čast mi je, da vas lahko danes nagovorim na tako pomembni mednarodni konferenci o človekovih pravicah invalidov, še posebej, ker lahko delim svoje misli s predstavniki Evropske komisije, predstavniki vlad držav članic in izbranimi predstavniki invalidov.
Invalidi so največja manjšina na svetu, saj jih je po podatkih Združenih narodov več kot 650 milijonov, v Sloveniji pa je invalidov približno 165.000. Če k tem številkam prištejemo še ljudi, s katerimi invalidi živijo v ožji družinski skupnosti, vidimo, da se skoraj četrtina vsega svetovnega prebivalstva neposredno spoprijema z invalidnostjo. Ob tem pa nas strokovnjaki opozarjajo, da se bo, upoštevajoč razvoj medicine in pričakovano daljšo življenjsko dobo, število invalidov v naslednjih desetletjih večalo. Večal pa naj bi se tudi obseg storitev in programov, ki jih invalidi potrebujejo za "polno in učinkovito sodelovanje ter vključenost v družbo" (Konvencija OZN o pravicah invalidov, 3. člen)
Pred približno letom dni, 30. marca 2007, je 82 držav na sedežu Združenih narodov podpisalo Konvencijo o pravicah invalidov. Konec aprila 2008 jo je podpisalo že skoraj 130 držav, ratificiralo pa 24. Ponosna sem, da jo je Slovenija kot tretja država članica Evropske unije že ratificirala. Posebej me veseli, ker jo je Slovenija ratificirala med predsedovanjem Evropski uniji in s tem pokazala pot vsem drugim državam članicam. Konvencija sicer postavlja visoke standarde, vendar sem prepričana, da jih večina držav članic že izpolnjuje.
Letos praznujemo šestdesetletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic! Ratifikacija konvencije v Evropski uniji in hkraten začetek postopka za sprejetje direktive o prepovedi diskriminacije invalidov bosta jasen dokaz, da je Evropska unija že dosegla razvojno stopnjo, ko se zaveda svoje odgovornosti kot vodilna svetovna sila tudi pri uveljavljanju človekovih pravic ranljivih skupin, med katere prištevamo tudi invalide. S tem pa bo tudi izpolnila pričakovanja več kot 50 milijonov invalidov in njihovih družin v Evropski uniji.
Ali ima konvencija uresničljive cilje ali bo ostala le črka na papirju, je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali naslednja dva dneva. Besedilo konvencije je opredeljeno v 50 členih, v katerih so zapisani ukrepi po področjih, pomembnih za življenje invalidov – med njimi so še posebno pomembni dostopnost, enakost pred zakonom, samostojno življenje in vključenost v skupnost, izobraževanje, zdravje, rehabilitacija, delo in zaposlovanje, ustrezna življenjska varnost in socialna varnost. Ti ukrepi so prvič v zgodovini Združenih narodov zapisani v obliki, ki je za države, ki ratificirajo konvencijo, pravno zavezujoča. V konvenciji je posebej opredeljena vloga reprezentativnih invalidskih organizacij, s katerimi se morajo "pri pripravljanju in izvajanju zakonodaje in usmeritev za izvajanje te konvencije in pri drugih postopkih odločanja, ki se nanašajo na invalide, države pogodbenice" (4. člen konvencije) temeljito posvetovati. Evropa je v preteklosti že dokazala, da se je sposobna spoprijemati s takimi nalogami in je zato danes lahko zgled, kako je mogoče zagotavljati socialno blaginjo posameznikov na eni strani in omogočati konkurenčnost gospodarstva na drugi strani. Zato verjamem, da bo Evropa tudi pri uveljavljanju človekovih pravic invalidov lahko našla dobre rešitve.
Slovenija je pravna in socialna država, v kateri se zavedamo, da morata biti gospodarski in socialni razvoj usklajena. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino, kar je zapisano v slovenski ustavi. Med leti 1991 in 2007 je bila v Sloveniji sprejeta vrsta predpisov o izobraževanju, zaposlovanju, zdravstvenem varstvu, odpravljanju ovir v okolju in zagotavljanju denarnih pomoči za posebne potrebe invalidov, delovanju invalidskih organizacij in zagotavljanju stabilnega ter trajnega financiranja programov, ki jih te organizacije izvajajo. Konec leta 2006 je bil sprejet tudi celovit Akcijski program za invalide 2007–2013. Slovenija, kar bo moč spoznati tudi na konferenci, tudi v praksi sledi sodobnim politikam invalidskega varstva ter pri oblikovanju, sprejemanju ter spremljanju ukrepov, politik, in programov tesno sodeluje z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami in njihovim združenjem Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije in strokovnjaki. Seveda pa se ob tem zavedamo, da se tudi v tem trenutku srečujemo z izzivi, na katere bomo morali najti primerne odgovore. Zato se moramo o vseh zadevah, ki se nanašajo na invalide, posvetovati z njimi, ob tem pa slediti dobrim praksam drugih držav članic. Tudi zaradi tega sta današnja konferenca in neformalno ministrsko srečanje izjemno pomembna.
Spoštovani!
Države članice Evropske unije smo prepričane, da polno uživanje pravic invalidov pomembno prispeva k pravičnejši družbi. Današnja konferenca je eden od mejnikov v boju proti diskriminaciji invalidov in za doseganje njihove enakosti in enakopravnosti na ravni držav članic in Evropske unije.
Prepričana sem, da je treba v državah članicah Evropske unije še naprej razvijati medsebojno usklajene politike, ki vključujejo invalidnost v vse ustrezne dokumente in temeljijo na človekovih pravicah, ter s tem zagotavljati vsestransko socialno vključenost in enake možnosti invalidov. Posebno pozornost pa je treba nameniti sodelovanju in dialogu z invalidi in invalidskimi organizacijami.
Vsem udeležencem želim prijetno bivanje in uspešno delo na konferenci.
