Ključna naloga predsedujoče države je usklajevanje delovanja v okviru SZVP (drugi steber EU) z drugimi 26 državami članicami, Visokim predstavnikom za SZVP in Evropsko komisijo.
Evropska unija ima vse večji pomen v mednarodnem prostoru. Odgovore na številna zunanjepolitična vprašanja je mogoče doseči samo s sodelovanjem vseh držav članic, zato jim v okviru SZVP v Bruslju namenjajo vse več pozornosti. Evropska unija želi s skupno zunanjo in varnostno politiko prispevati k ohranjanju mednarodnega miru, krepitvi mednarodne varnosti in spodbujanju demokracije, pravne države in spoštovanju človekovih pravic. Z medvladnim sodelovanjem si vseh 27 držav članic prizadeva oblikovati skupna stališča v okviru SZVP.
Od 1. novembra 1993, ko je začela veljati Maastrichtska pogodba, lahko EU v okviru SZVP nastopa v mednarodnem prostoru in izrazi svoja stališča o oboroženih spopadih, vprašanjih človekovih pravic in drugih zadevah, povezanih s temeljnimi načeli in skupnimi vrednotami EU, ki jih je zavezana zaščititi.
S sprejetjem Evropske varnostne strategije (EVS) na Evropskem svetu 12. in 13. decembra 2003 so bili jasno opredeljeni področje delovanja EU in strateške smernice v okviru SZVP. EVS tako sestavlja širšo podlago za delovanje držav članic EU na področju SZVP.
Z Amsterdamsko pogodbo (1997) je bila ustanovljena institucija visokega predstavnika za SZVP, da bi se povečala učinkovitost in zunanji vpliv evropske zunanje politike. Javier Solana je na tem položaju od 18. oktobra 1999. Visoki predstavnik in predstavniki vseh sedemindvajsetih držav članic sodelujejo v Bruslju in pripravljajo kratko- in srednjeročne ukrepe za ravnanje v kriznih razmerah.
Določbe SZVP je dopolnila Pogodba iz Nice, ki je začela veljati 1. februarja 2003. Najpomembnejša novost je povečanje števila območij, kjer je mogoče glasovanje s kvalificirano večino. Ustanovljen je bil tudi Politični in varnostni odbor (PSC), ki po navadi zaseda dvakrat na teden in obravnava vprašanja SZVP ter nadzoruje potek operacij v okviru evropske varnostne in obrambne politike (EVOP).
SZVP ima tri instrumente, ki jih redno uporablja:
Skupne strategije ponavadi veljajo za obdobje štirih let. Do zdaj so bile sprejete tri: o Rusiji (junij 1999), Ukrajini (december 1999) in Sredozemlju (junij 2000).
Sklepi zasedanj Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC), ki jih države članice sprejmejo in izoblikujejo v izčrpnih razpravah, so eden ključnih političnih instrumentov. Tudi možnost objavljanja izjav v imenu EU in zastopanja vlad tretjih držav ima politično težo. Med politične instrumente SZVP spadajo še posebni predstavniki EU. Področja, na katerih trenutno delujejo, so: Afganistan, Bosna in Hercegovina, Makedonija, mirovni proces na Bližnjem vzhodu, Velika jezera, Sudan, južni Kavkaz, osrednja Azija in Moldavija.
Med trenutne geopolitične prednostne naloge SZVP spadajo Zahodni Balkan, Bližnji vzhod, Irak, Iran, južni Kavkaz, osrednja Azija in krizna žarišča v Afriki. Siceršnje prioritete pa so boj proti terorizmu, neširjenje jedrskega orožja, preprečevanje konfliktov, človekove pravice in spodbujanje učinkovitega multilateralizma.
