Preskoči na vsebino .

Meni storitev

Osrednja navigacija

Področna navigacija

Več informacij

Povezava na slovenia.si odpre novo okno

Storitve

Februar

12.02.2008

Govor ministra Turka na 4. srečanju evropskega in državnih parlamentov


Spoštovani predsednik Evropskega parlamenta gospod Pottering,
spoštovani predsednik evropske komisije gospod Barroso,
spoštovani predsedniki in člani nacionalnih parlamentov,
spoštovani poslanci evropskega parlamenta,
gospe in gospodje,

z velikim veseljem sem se odzval vašemu vabilu, da kot predstavnik predsedujoče Svetu EU nagovorim izvoljene predstavnike iz vseh 27 članic Evropske unije. Predsedovanje Slovenije Evropskemu svetu slučajno sovpada z novim poglavjem v razvoju Evrope. S podpisom Lizbonske pogodbe se zaključuje obdobje, ko smo se veliko ukvarjali s svojo notranjo, najprej gospodarsko in v zadnjih letih tudi politično formo. Evropa je zdaj bistveno bolje opremljena da se odpre v svet in da so-oblikuje svetovne trende.

Današnji trenutek jih zaznamuje kar nekaj.

V času, ko je Evropa začela razmišljati o svoji razvojni strategiji, o lizbonski strategiji, smo globalizacijo razumeli predvsem kot tekmovanje Evrope z ZDA in Japonsko. Od takrat so se na svetovnem odru utrdili pomembni novi igralci, ki po eni strani predstavljajo tekmeca, po drugi partnerja, vsekakor pa zahtevajo svež premislek o tem, kaj lahko Evropa v ta globalni svet prispeva in kje so njene resnične konkurenčne prednosti.

Od konca osemdesetih let svet spreminja komunikacijska revolucija. V svoji prejšnji službi, ko sem študente inženirstva in arhitekture učil o tehnični komunikaciji, sem je imenoval druga komunikacijska revolucija. Prva - poceni papir in tisk - je pred približno petsto leti popolnoma spremenila način delovanja v znanosti, tehniki, politiki, saj je demokratizirala dostop do znanja in komunikacijo na papirju. Papir in tisk sta v ustvarjalni proces pritegnila bistveno širši krog ljudi. Ti so tlakovali pot k evropski prevladi na področju znanosti, tehnologije in kulture, ki smo ji bili priča v zadnjih stoletjih.

Druga komunikacijska revolucija se dogaja pred našimi očmi in množicam omogoča učinkovito elektronsko komuniciranje. Ustvarjalnost in inovativnost nista več zaprti v toge organizacijske sheme. Skozi odprte inovacije in ustvarjalnost v proces pritegnemo široke množice talentov. Z eDemokracijo se spreminja način političnega odločanja in vloge državnih institucij.

Smo na pragu tretje industrijske revolucije. V prvih dveh je bil razvoj sveta utemeljen na energiji, ki se je v obliki fosilnih goriv na zemlji kopičila milijarde let. Pred nami je izziv, ki ga lahko primerjamo s projekti Manhattan ali Apollo, da namreč pomembno zmanjšamo svojo odvisnost, od virov, ki niso trajnostni in da preidemo v nizko karbonsko ekonomijo. Da bi pri tem uspeli moramo mobilizirati ves naš znanstveni, tehnični, gospodarski in politični potencial, spremeniti pa moramo tudi svoje vrednote.

Po agrikulturni, industrijski in informacijski dobi prihajamo v dobo, ki jo Dan Pink imenuje "konceptualna doba". Največji izziv ni več zagotavljanje hrane, industrijskih izdelkov ali celo informacij ampak v ospredje stopajo vrednote in pomen, ki tudi bistveno vplivata na naše potrošniške navade. Ne zanima nas več zgolj zadovoljevanje osnovnih potreb, sama uporabnost izdelka ali storitve, ampak njegov dizajn, blagovna znamka, kvaliteta, ali je bil pridelan ali proizveden pošteno, brez nepravičnega izkoriščanja npr. otrok. Ko nas zanima ali je izdelek domač, zdrav, okolju in ljudem prijazen. To so lastnosti, ki so nam pomembne, ki dajejo izdelkom pomen in ki so bistveno povezane z našimi vrednotami in kulturnim ozadjem.

Rdeča nit teh trendov sta širjenje ustvarjalnega potencial ljudi in vpliv njihovih vrednot. To sta temi, ki sta Evropi blizu. Evropa mora imeti ambicijo, da te 4 trende (globalizacijo, komunikacijsko revolucijo, tretjo industrijsko revolucijo in konceptualno dobo) sooblikuje ali celo vodi. Zdaj, ko ima ustavno pogodbo in svoje notranje diskusije za seboj, se to od nje tudi pričakuje.

Evropske razvojne ideje uokvirja Lizbonska strategija za rast in delovna mesta.

Po temeljiti prenovi leta 2005 ugotavljamo, da Lizbonska strategija deluje. Gospodarska rast v zadnjih letih je okrog 2.7%, ustvarjenih je bilo 6.5 mio delovnih mest, nezaposlenost je padla pod 7%, javni dolg pod 60% in proračunski primanjkljaj na okrog 1.1% bruto domačega proizvoda. Strukturne reforme so izboljšale temelje evropskega gospodarstva, ki se zato lažje spopada s krizami na finančnih trgih ter naraščajočimi cenami surovin, predvsem nafte in hrane. Vendar nimamo razloga za samozadovoljstvo. Svetovno gospodarstvo plove v vse bolj negotove vode, zato je pomembno, da Evropa ohrani smer in nadaljuje z reformami in modernizacijo svojega gospodarstva in družbe.

Izvajanje lizbonske strategije potrebuje podporo vseh deležnikov. Komisija je opravila dobro delo s pripravo lizbonskega paketa objavljenega v decembru. Slovenija postavlja lizbonsko strategijo za eno od petih prioritet svojega predsedovanja. Socialni partnerji, nevladne organizacije predvsem pa seveda Evropski parlament in nacionalni parlamenti so vključeni v široko razpravo. Pravzaprav lizbonska strategija deluje zato, ker smo velik del odgovornosti zanjo prenesli na države članice.

Tudi Slovenija se je resno lotila reform.

Leta 2005 je sprejela Strategijo razvoja Slovenije in jo, ob ponovnem zagonu Lizbonske strategije, preslikala v Nacionalni program reform. Temu na rob je vlada v letu 2006 pripravila program gospodarskih in socialnih reform v 67 točkah. Izpeljali smo temeljito davčno reformo, uravnotežili proračun, posodobili trg dela, skrajšali čas za ustanovitev podjetij, naša javna e-uprava je 2. najboljša v Evropi, izboljšujemo podjetniško okolje, deloma smo posodobili socialni sistem, v visokošolskem sistemu teče bolonjska prenova.

Rezultati kažejo, da se reforme splačajo in da smo na pravi poti. Slovenija beleži najvišjo gospodarsko rast v evroobmočju (med 6 in 7% za leto 2007), brezposelnost je padla pod 5%, javni dolg je pod 30%, proračun pa je izravnan. Več ljudi dela in si s svojim delom zagotavlja socialno varnost, tudi realne plače se zvišujejo.

Priporočila komisije in Sveta EU v Sloveniji jemljemo resno. O njih se pogovarjamo v obeh domovih parlamenta in s socialnimi partnerji. Zavedamo se, da moramo v prihodnosti misliti na vzdržnost pokojninskega sistema in da lahko trg dela v Sloveniji še izboljšamo. Za oboje je potreben strpen dialog in širok dogovor med generacijami, s socialnimi partnerji in med političnimi strankami.

Ne Evropa ne Slovenija ne smeta zaspati na lovorikah. Slovensko predsedovanje si prizadeva, da bo spomladanski evropski svet v marcu zagnal ambiciozen nov cikel lizbonske strategije:

  • Svet bo potrdil integrirane smernice - makroekonomske, mikroekonomske in smernice za zaposlovanje. Veliko smo se pogovarjali o tem, ali so potrebne sprememb ali ne in na koncu se je večina mojih kolegov strinjala, da bi sicer v integriranih smernicah lahko izboljšali kako formulacijo, da pa bi z odpiranjem le teh sprožili dolgotrajno usklajevanje, upočasnili prehod v nov cikel, končni rezultat pa bi bil zelo podoben temu, kar imamo pred seboj zdaj. Posodabljamo pa spremno besedilo.
  • Svet bo sprejel specifična priporočila državam članicam v zvezi z njihovem napredkom pri izvajanju nacionalnih reformskih programov.
  • Pozval bo vse deležnike - svet, komisijo in parlament, da izvajajo Lizbonski program skupnosti.
  • Zavzel se bo za nekaj ključnih aktivnosti in ciljev na štirih prioritetnih področjih.

Ta področja izražajo (1) skrb Evrope za okolje, (2) skrb Evrope za človeka in njegov socialni položaj, (3) napore za bolj podjetno Evropo in (4) napore za bolj inovativno in ustvarjalno Evropo, na čemer temelji vse ostalo. Dovolite mi, da se kratko dotaknem vsakega o štirih področij.

Znanju in inovativnosti postavljamo ob bok ustvarjalnost. Na začetku sem govoril o tem, kako zelo je sodobno gospodarstvo vezana na vrednote in kulturno ozadje. Evropa mora svojo bogato kulturno tradicijo in etično vodstvo na nekaterih področjih izkoristiti tudi za konkurenčno prednost svojih izdelkov. Še naprej moramo vlagati v raziskave in razvoj. Cilj 3% vlaganj v R&R se nam izmika. Razvijati moramo vrhunsko znanost in tehnologijo, spodbujati visokošolski prostor k spremembam. Pri tem se moramo zavedati, da gre monopol zahoda pri znanosti in tehnologiji h koncu.

Več ljudi moramo pritegniti v ustvarjalne procese. Naših sodržavljanov in tistih od zunaj. Znanje mora postati peta svoboščina; potrebujemo enoten prostor znanja, kjer je dostop do znanja odprt, kjer podpiramo odprto inovacijo in seveda kjer je znanje ustrezno zaščiteno z evropskim patentom in avtorskimi pravicami. Bolje bi se dalo koordinirati različne evropske raziskovalne in razvojne politike ter le te z nacionalnimi.

Evropejci moramo postati bolj podjetni. Manjka nam visoko inovativnih in kreativnih malih podjetij, zato mora posebna skrb veljati nastajanju in rasti malih in srednjih podjetij in njihovemu dostopu do virov razvoja: do znanja in raziskovalne infrastrukture in do virov kapitalskega financiranja. Poglobiti moramo notranji trg predvsem na področju storitev in mrežnih industrij in odpraviti različne skrite ovire. Močan in delujoč notranji trg tudi veliko boljša obramba pred globalizacijo kot skušnjave s protekcionizmom. Povečati je treba preglednost finančnih trgov. Izboljšati moramo zakonodajo in zmanjševati administrativna bremena.

Evropejci moramo ohraniti solidarnost in skrb za ljudi. Prožna varnost omogoča dinamično iskanje ravnotežja med gospodarstvom, ki si želi delujoč trg dela, na katerem lahko na prava mesta pripelje prave ljudi, in varnostjo ljudi, da hitro najdejo novo delo. Izobražen delavec je zanimivejši, lažje najde delo, zato je treba poskrbeti za vseživljenjsko učenje. Nasploh je v trikotniku raziskave-inovacije-izobraževanje slednje šibki člen, ki ga je potrebno izboljšati. Še naprej si je treba prizadevati za odgovor na demografske izzive. Posebej moramo poskrbeti, da mladi končajo neko šolo in da čim prej najdejo delo. Starejše moramo spodbujati, da čim dlje ostanejo aktivni. Samo tako bomo dosegli 70% zaposlenost. 

Evropejci skrbimo za okolje. Leto 2007 je bilo leto, ko smo na tem področju sprejemali ambiciozne, zelo ambiciozne … ampak zgolj obljube. Letos imamo na mizi prve konkretne načrte in doseči moramo dogovor, ki bo pošten do vseh. To je dosti težje. In vlade, državni organi morajo na tem področju dati državljanom in drugim državam zgled.

Kljub temu, da je tema v zadnjih letih zelo popularna in da zaseda velik del političnega in javnega prostora, se osebno zavzemam za to, da jo jasno lociramo znotraj lizbonske strategije. Na energetiko in klimatske spremembe namreč ne smemo gledati zunaj konteksta rasti in delovnih mest. Problematika se dotika vseh ostali stebrov lizbonske strategije. Za sodelovanje pri tretji industrijski revoluciji in pri prehodu v nizkoogljično ekonomijo potrebujemo preboj na področju znanosti in tehnologije. Naša industrija mora dobiti spodbudo za razvoj nove generacije konkurenčnih, energetsko učinkovitih izdelkov in storitev in z njimi prodreti na tuje trge. Cilj prav gotovo ni deindustrializacija Evrope in selitev energetsko potratnih tehnologij v druge dele svata, kjer bo skrb za okolje gotovo manjša. Z vzgojo in izobraževanjem, torej mehanizmi tretjega stebra lizbonske strategije, lahko ogromno naredimo na področju učinkovite rabe energije. 

Gospe in gospodje,

v enem od prvih priročnikov za vladanje je Nicolo Machiavelli o reformah zapisal: "Reformator ima ostre nasprotnike v vseh, ki imajo korist od starega reda in samo mlačne podpornike v tistih, ki bi od reform imeli korist". "Nasprotniki reform bodo izkoristili vsako priložnost in goreče napadli reformatorja, drugi ga bodo zgolj mlačno branili" Politiki smo še posebej pogosto v skušnjavi, da nasprotujemo že zaradi nasprotovanja samega. Lizbonska strategija je strategija za reforme, za modernizacijo Evrope, da Evropa pride v formo, da bo oblikovala globalizacijoin druge megatrende. Potrebujemo več kot zgolj mlačno podporo.

O lizbonski strategiji moramo najti soglasje: v Evropskem parlamentu in v nacionalnih parlamentih, v politiki, s socialnimi partnerji, civilno družbo in nevladnimi organizacijami. Potrebujemo odločen zagon novega cikla Lizbonske strategije, da Evropa postane še bolj dinamična, ustvarjalna, na znanje oprta, podjetna družba, ki skrbi za ljudi in okolje. Čim prej potrebujemo tudi premislek o strateškem okvirju evropskega razvoja v obdobju po letu 2010 in konvergenci lizbonske strategije in strategije trajnostnega razvoja.

Evropa lahko svetu veliko da. To stoletje ne bo evropsko stoletje, ker bi Evropa kolonialno komandirala svet, tudi ne zato, ker bi imela najmočnejšo industrijo ali razvoj. Lahko pa to stoletje postane evropsko stoletje zato, ker bodo v svetu prevladale evropske vrednote in evropska ustvarjalnost. Kot je zapisal Mark Leonard, v svetu mora prevladati način, kako Evropejci med seboj sodelujemo, kako rešujemo spore ter kako skrbimo za naravo in za človeka.

Vsak od nas v tej dvorani lahko k temu nekaj prispeva.

 

Dostopnost     . Natisnite     .


Datum: 12.02.2008