Govor ministra Turka na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta

Spoštovani predsednik Evropskega parlamenta g. Pöttering,

spoštovani poslanci,

spoštovani predstavniki Evropske komisije,

gospe in gospodje!

Z velikim veseljem se udeležujem seje, na kateri Evropski parlament obravnava zagon naslednjega cikla lizbonske strategije za rast in delovna mesta in ki je ključni programski okvir za posodobitev Evrope in njeno prihodnost.

S podpisom Lizbonske pogodbe se zaključuje obdobje, ko smo se veliko ukvarjali s svojo notranjo, v zadnjih letih tudi politično formo. Evropa je zdaj bistveno bolje opremljena, da se odpre v svet in sooblikuje svetovne usmeritve.

Današnji trenutek zaznamujejo štiri usmeritve.

1. Okrog preloma tisočletja, ko je Evropa začela razmišljati o lizbonski strategiji, smo globalizacijo razumeli predvsem kot tekmovanje Evrope z ZDA in Japonsko. Od takrat so se na svetovnem odru utrdili pomembni novi igralci, ki so po eni strani tekmec in po drugi partner, vsekakor pa zahtevajo svež premislek o tem, kaj Evropa lahko prispeva v ta globalni svet in kje so njene resnične konkurenčne prednosti.
2. Pred našimi očmi se dogaja komunikacijska revolucija – množicam je po internetu omogočeno učinkovito elektronsko sporazumevanje. Ustvarjalnost in inovativnost nista več zaprti v toge organizacijske sheme. Z odprtimi inovacijami in ustvarjalnostjo lahko pritegnemo v proces množice talentov. V zgodovini smo bili samo enkrat prej priča revoluciji v množičnem komuniciranju, in to pred približno 500 leti, ko sta se pojavila poceni papir in tisk, na katerih je Evropa zgradila svojo prevlado.
3. Smo na pragu tretje industrijske revolucije. V prvih dveh je bil razvoj sveta utemeljen na energiji, ki se je kot fosilno gorivo na zemlji kopičila milijarde let. Pred nami je izziv, ki ga lahko primerjamo s projekti Manhattan ali Apollo, da namreč bistveno zmanjšamo svojo odvisnost od virov, ki niso trajnostni, in preidemo v nizkokarbonsko ekonomijo. Vaš parlament je 14. 5. 2007 sprejel izjavo o tretji industrijski revoluciji in ekonomiji vodika , tako pa pokazal podporo prizadevanju Evrope k vodenju na tem področju. Da bi nam pri tem uspelo, moramo spodbuditi vse naše znanstvene, tehnične, gospodarske in politične zmogljivosti, spremeniti pa moramo tudi svoje vrednote.
4. Po industrijski stopamo v "konceptualno dobo", ko postavljamo v ospredje vrednote, pomen, empatijo. Ne zanima nas več zgolj zadovoljevanje osnovnih potreb, sama uporabnost izdelka ali storitve, ampak njegov dizajn, blagovna znamka, kakovost, ali je bil pridelan ali izdelan pošteno, brez nepravičnega izkoriščanja npr. otrok. Ko nas zanima, ali je izdelek domač, zdrav, okolju in ljudem prijazen. To so lastnosti, ki so bistveno povezane z našimi vrednotami in kulturnim ozadjem.

Rdeča nit teh usmeritev sta večanje pomena ustvarjalne zmogljivosti ljudi in vpliva njihovih vrednot. To sta temi, ki sta po svoji naravi zelo evropski. Zato si mora Evropa prizadevati, da te štiri usmeritve sooblikuje ali celo vodi. Zdaj, ko ima ustavno pogodbo in svoje notranje diskusije za seboj, se to od nje tudi pričakuje.

Evropske razvojne ideje uokvirja lizbonska strategija za rast in delovna mesta.

Po temeljiti prenovi leta 2005 ugotavljamo, da lizbonska strategija deluje. Gospodarska rast v zadnjih letih je okrog 2,7-odstotna, ustvarjenih je bilo 6,5 milijona delovnih mest, brezposelnost je padla pod 7 %, javni dolg pod 60 % in proračunski primanjkljaj na okrog 1,1 % bruto domačega proizvoda. Strukturne reforme so izboljšale temelje evropskega gospodarstva, ki se zato laže spopada s krizami na finančnih trgih in naraščajočimi cenami surovin, predvsem nafte in hrane.

Izvajanje lizbonske strategije potrebuje podporo vseh deležnikov. Komisija je opravila dobro delo s pripravo lizbonskega svežnja, objavljenega v decembru. Slovenija postavlja lizbonsko strategijo za eno od petih prednostnih nalog svojega predsedovanja.

Zelo nas veseli, da se Evropski parlament konstruktivno vključuje v široko razpravo o naslednjem ciklu s pripravo mnenj o širokih smernicah in o lizbonski strategiji, tako pa prispeva k večji vidnosti procesa. Svoja mnenja smo imeli priložnost izmenjati ob več priložnostih (na posvetu odbora ECON, trojke, na medparlamentarnem srečanju). Vam, poslancem Evropskega parlamenta, in nam v Svetu je skupen cilj, da izboljšamo izvajanje lizbonske strategije. V ta proces pa moramo še bolj vključiti tudi druge deležnike: nacionalne parlamente, socialne partnerje, regionalne in lokalne oblasti ter civilno družbo.

Svetovno gospodarstvo namreč plove v vse bolj negotove vode, zato je pomembno, da Evropa ohrani smer in nadaljuje izvajanje reform ter posodobitev svojega gospodarstva in družbe. Prizadevamo si, da bo spomladansko zasedanje Evropskega sveta v marcu zagnalo velikopotezni novi cikel lizbonske strategije:

• Evropski svet bo potrdil široke smernice za ekonomsko politiko in sprejel zaključke o politikah zaposlovanja.
• Veliko smo se pogovarjali o tem, ali so široke smernice potrebne sprememb, in na koncu so se kolegi iz večine držav strinjali, da bi sicer lahko izboljšali kako formulacijo, da pa bi z odpiranjem samih smernic sprožili dolgotrajno usklajevanje, upočasnili prehod v novi cikel, končni rezultat pa bi bil zelo podoben temu, kar imamo pred seboj zdaj. Svet ECOFIN je enoglasno sprejel odločitev, da se široke smernice za ekonomsko politiko ne spreminjajo. Strinjamo pa se, da jih je treba postaviti v nov kontekst.
• Evropski svet bo sprejel  posebna priporočila državam članicam v zvezi z njihovim napredkom pri izvajanju reformskih programov.
• Pozval  bo vse deležnike – Svet, Komisijo in Evropski parlament, da izvajajo lizbonski program Skupnosti .
• Zavzel se bo za nekaj ključnih dejavnosti in ciljev na štirih prednostnih področjih.

Ta področja izražajo: (1) skrb Evrope za okolje, (2) skrb Evrope za človeka in njegov socialni položaj, (3) prizadevanje za podjetnejšo Evropo in (4) prizadevanje za inovativnejšo in ustvarjalnejšo Evropo, na čemer temelji vse drugo. Dovolite mi, da se kratko dotaknem vsakega od štirih področij.

Znanju in inovativnosti postavljamo ob bok ustvarjalnost. Na začetku sem govoril, kako zelo je sodobno gospodarstvo vezano na vrednote in na kulturno ozadje. Evropa mora svojo bogato kulturno tradicijo in etično vodstvo na nekaterih področjih izkoristiti tudi za konkurenčno prednost svojih izdelkov. Še naprej moramo vlagati v raziskave in razvoj. Cilj triodstotnega vlaganja v R&R se nam izmika. Razvijati moramo vrhunsko znanost in tehnologijo ter spodbujati visokošolski prostor k spremembam.

Več ljudi moramo pritegniti v ustvarjalne procese – naših sodržavljanov in tistih od zunaj. Znanje mora postati peta svoboščina; potrebujemo enoten prostor znanja, v katerem je dostop do znanja odprt, v katerem podpiramo odprto inovacijo, in seveda, v katerem je znanje ustrezno zaščiteno z evropskim patentom in avtorskimi pravicami. Bolje bi se dalo usklajevati le-te in različne evropske raziskovalne in razvojne politike z nacionalnimi.

Evropejci moramo postati podjetnejši. Manjka nam zelo inovativnih in ustvarjalnih malih podjetij, zato mora veljati posebna skrb nastajanju in rasti malih in srednje velikih podjetij ter njihovemu dostopu do znanja in raziskovalne infrastrukture, pa tudi do virov kapitalskega financiranja. Poglobiti moramo notranji trg, predvsem na področju storitev in mrežnih industrij, ter odpraviti različne skrite ovire. Močan in delujoč notranji trg je tudi veliko boljša obramba pred globalizacijo kakor skušnjave s protekcionizmom. Povečati je treba preglednost finančnih trgov. Izboljšati moramo zakonodajo in zmanjševati administrativna bremena.

Evropejci moramo ohraniti solidarnost in skrb za ljudi. Prožna varnost  omogoča dinamično iskanje ravnotežja med gospodarstvom, ki si želi delujoč trg dela, na katerem lahko na prava mesta pripelje prave ljudi, in varnostjo ljudi, da hitro najdejo novo delo. Izobraženi delavec je zanimivejši, laže najde delo, zato je treba poskrbeti za vseživljenjsko učenje. Nasploh je v trikotniku raziskave-inovacije-izobraževanje slednje šibki člen, ki ga je treba izboljšati. Še naprej si je treba prizadevati za odgovor na demografske izzive. Zlasti moramo poskrbeti, da mladi končajo neko šolo in da čim prej najdejo delo. Starejše pa moramo spodbujati, da čim dlje ostanejo aktivni. Samo tako bomo dosegli 70-odstotno zaposlenost. 

Evropejci skrbimo za okolje. Leto 2007 je bilo leto, ko smo na tem področju sprejemali velikopotezne, zelo velikopotezne …, ampak zgolj obljube. Letos imamo na mizi prve konkretne načrte in doseči moramo dogovor, ki bo pošten do vseh. To je dosti težje. In vlade, državni organi, morajo na tem področju dati državljanom in drugim državam zgled. Evropa mora stopiti na čelo procesa, ki mu nekateri pravijo tretja industrijska revolucija in katere jedro je v premiku v nizkokarbonsko ekonomijo. Prepričan sem, da se bo to na koncu splačalo tudi njenemu gospodarstvu, saj bo prevzelo svetovno vodstvo v tehnologijah prihodnosti.

Gospe in gospodje,

potrebujemo odločen zagon novega cikla lizbonske strategije, da Evropa postane dinamičnejša, ustvarjalnejša, na znanje bolj oprta, podjetnejša družba, ki skrbi za ljudi in okolje. Čim prej potrebujemo tudi premislek o strateškem okviru evropskega razvoja v obdobju po letu 2010 ter bodoči konvergenci lizbonske strategije in strategije trajnostnega razvoja.

Evropa lahko svetu še veliko da. Kakor je zapisal Mark Leonhard, to stoletje ne bo evropsko stoletje, ker bi Evropa kolonialno ukazovala svetu, niti ne zato, ker bi imela najmočnejšo industrijo. To stoletje lahko postane evropsko zato, ker bodo po svetu prevladale evropske vrednote in evropska ustvarjalnost, torej tisti dve prvini, ki v bistvu oblikujeta svetovne usmeritve. Evropska ustvarjalnost se naslanja na bleščečo evropsko kulturno tradicijo. Evropske vrednote – kako med seboj sodelujemo sosedi, kako rešujemo spore ter kako skrbimo za naravo in za človeka – so tiste, ki postajajo zgled za ves svet. Ne pozabimo na ta globoko človeška izhodišča, ko razmišljamo o gospodarski in socialni prihodnosti naše unije oz. strategiji za rast in delovna mesta.

Hvala!