Velja govorjena beseda
Spoštovani predsednik Pöttering, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, dragi prijatelji, gospe in gospodje!
(Čas priložnosti in odpiranja, nova stabilnost.)
Če dobro premislim in če zanemarim nekaj podrobnosti, moram priznati, da smo imeli pripadniki moje generacije – in seveda naši mlajši kolegi – precej sreče. Velik, morda najboljši del svojega življenja smo preživeli v času odprtih vrat in oken priložnosti. Ta čas se je začel leta 1975 s Helsinško sklepno listino, najbolj občutne posledice pa je imel v Vzhodni in Srednji Evropi, kjer sta se leta 1989 zrušila Berlinski zid in komunistični sistem. Preko porušenega zidu, skozi odprta vrata in okna vzhodnega pročelja evro-atlantske skupnosti se je odprl nov pogled. Zagledali smo prostrano, sončno in razgibano pokrajino združene in svobodne Evrope, ki jo odlično predstavlja ta mogočna stavba Evropskega parlamenta. V svoji mladosti si pač nisem mogel predstavljati, da bi lahko kdaj nastopil v njem.
Pri nas v Sloveniji smo čas osemdesetih in začetek devetdesetih let imenovali slovenska pomlad. Na žalost nas je v samem začetku demokratičnega prebujanja prizadela jugoslovanska kriza, ki je poskušala zaustaviti demokratični razvoj in ki je povzročila velikansko zaostajanje narodov Zahodnega Balkana. Večina vzhodnoevropskih in srednjeevropskih držav – tu govorim o desetih novih članicah EU – je sprejela zgodovinski izziv. Na Balkanu pa se je čas ustavil.
(Politika EU do Zahodnega Balkana.)
Svet za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC), ki mu predsedujem, ima med drugimi težkimi nalogami tudi nalogo, da uveljavi evropsko perspektivo Zahodnega Balkana.
To pomeni vključevanje držav, kot so Hrvaška, Makedonija/nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Kosovo in Albanija v sistem evropskih članstev, kandidatur in sporazumov. Jugoslovanska kriza se mora končati! Vrata in okna so odprta, zidu ni več.
EU je v Solunski agendi (Thessaloniki Agenda 2003) napovedala, da bodo države Zahodnega Balkana prej ali slej članice EU. Zdaj je čas, da se spomnimo svojih zavez. Potruditi se moramo, da Makedonija/BJRM še letos začne pogajanja o članstvu v EU. Srbija se mora znebiti bremen preteklosti, to se pravi strahov in duhov Miloševićevega režima. Milošević je bil kriv za zastoj na Zahodnem Balkanu. Ne smemo pozabiti na Albanijo, BiH, Črno Goro in Kosovo.
V tem kontekstu bo zelo pomemben forum EU-ZB konec marca v Sloveniji. Komisija v sodelovanju s SI PEU, pripravlja posebno Komunikacijo o ZB. Na Forumu bo govora tudi o okrepitvi regionalnega sodelovanja na različnih področjih (transport, civilna zaščita, raziskave in razvoj itd.).
Skladno s sklepi januarskega Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose se Evropska komisija pogovarja o vizumski liberalizaciji z vsemi državami regije. Nikakor ne gre podcenjevati izjemnega pomena, ki bi ga za regijo imela postopna odprava vizumov.
Pri tem želimo opozoriti na svojevrstni paradoks: državljani nekdanje Jugoslavije so pred letom 1990 brez vizumov potovali v večino evropskih držav. Zdaj pa generacija mladih, ki je zrasla po tem za Evropo prelomnem letu, za potovanje potrebuje vizum.
(Politika EU do Srbije.)
Na januarskem Svetu smo zunanji ministri soglasno povabili Srbijo k podpisu političnega sporazuma, ki predstavlja nov korak k članstvu v EU. Potem nas je volilna zmaga evropsko usmerjenega kandidata Tadića navdala z upanjem, da se nam bo po letih počasnega razvoja in izolacije čim prej pridružila tudi Srbija.
EU je že napotila misijo EVOP (ESDP) na Kosovo. Vzpostavitev odnosov s Kosovom je sicer stvar vsake članice, najbrž pa se ne bomo razlikovali glede temeljnih ocen, ki jih je napovedal že decembrski Evropski svet. Najbolj pomembno pri tem je upoštevanje Srbije. EU potrebuje Srbijo in Srbija potrebuje EU. Medkulturni dialog ni prazna fraza.
Če so izčrpana pogajanja, niso izčrpane možnosti za dialog. Prišel je čas za praktičen dialog med Srbi in Albanci na Kosovu, med Srbijo in Kosovom, med Srbijo in EU.
(Kosovo.)
Usoda Kosova nas je težila dolga leta. Nekoč je bilo Kosovo del federalnega sistema Jugoslavije, po letu 1974 pa je bilo praktično izenačeno z jugoslovanskimi republikami. Slobodan Milošević je konec osemdesetih let Kosovu odvzel avtonomijo, nato pa ga je leta 1999 še vojaško zasedel, s čimer je povzročil tragedijo svetovnih razsežnosti. Primer Kosova je zares edinstven, saj ga je mednarodna skupnost morala vzeti v zaščito iz humanitarnih razlogov, nakar je upravljala z njim skoraj devet let. Ponedeljkova odločitev Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose ni bila lahka.
Vendar pa do nje – kakor tudi do razglasitve neodvisnosti v Prištini – ni prišlo nepričakovano. K njej so nas privedla naslednja dejstva:
Vsa ta našteta dejstva, s katerimi so se prvotno strinjale vse članice Kontaktne skupine, tudi Ruska federacija, govorijo v prid argumentu, da je Kosovo zares poseben primer - sui generis – zato ne postavlja pod vprašaj veljavnosti načela suverenosti in teritorialne celovitosti držav.
V Svetu smo bili že dalj časa prepričani, da mora odgovornost za Kosovo prevzeti Evropska unija. To svoje prepričanje smo potrdili na februarskem zasedanju GAERC s sklepi, ki jih poznate. Potem, ko so nam vsi prerokovali neenotnost, smo vendarle dosegli enotnost. Sklepi so bili – po dolgih pogajanjih in usklajevanjih – sprejeti soglasno.
(Enotnost v Evropski uniji.)
Evropska unija je zanimiva in svojevrstna skupnost. Seveda nas družijo skupni interesi in skupne vrednote. Med njimi pa je tudi spoštovanje in dopuščanje razlik. Lahko bi rekli, da nas družijo razlike. Na koncu februarskega zasedanja GAERC smo prišli do skupnega stališča. Važna ugotovitev v njem je, da glede priznavanja Kosova pričakujemo ravnanje v skladu z »nacionalno«, domačo prakso posamezne države. Nekateri so morda pričakovali, da bo EU kot celota priznala Kosovo, to pa ne gre, ker EU pač ni država.
EU je sprejela skupno oceno dogajanja na Kosovu in na Zahodnem Balkanu:
Kosovo seveda vsebuje in vključuje tudi srbske ljudi, srbsko dediščino in kulturo. Gre za posebej dragocen sestavni del evropske kulture.
Mnogi evropski narodi, vključno s Slovenijo, imajo pomembne spomenike svoje kulturne in etnične dediščine zunaj svojih sodobnih državnih meja. To je dejstvo, ki v sodobni Evropi ne predstavlja več ovir, ampak, nasprotno, povezuje. Enako velja za manjšinske etnične skupnosti.
Po našem prepričanju je v tem trenutku za Srbijo bistveno, da si s svojimi reakcijami na razglasitev in priznanje neodvisnosti Kosova ne zapre vrat v EU. Ponavljamo, vprašanje Kosova je ločeno od vprašanja EU integracije Srbije. Teh dveh vprašanj Srbija ne bi smela povezovati. V tem smislu je za nas posebej nerazumljivo srbsko nasprotovanje EU misiji na Kosovu, saj je le-ta najprej v interesu prav tamkajšnjega srbskega prebivalstva.
EU je ena najbolj uspešnih mirovnih organizacij na svetu. Evropski narodi in države so enotni in solidarni glede miru in boljšega življenja. Takšna usmeritev vsebuje tudi strpnost in velikodušnost, predvsem pa razumevanje in sočutje za stiske drugih.
EU je odprla vrata in okna za Zahodni Balkan, tudi za Kosovo.
