Spoštovani gospod predsednik, članice in člani odbora, gospe in gospodje!
V čast mi je, da sem tukaj z vami in še posebno mi je v ponos, da bomo danes skupaj pregledali nekatera aktualna vprašanja Evropske unije in program slovenskega predsedovanja Svetu EU.
Odkar je bila ustavna pogodba v letu 2005 zavrnjena, je Evropa iskala izhod iz nastalega položaja, predvsem v želji zagotoviti, da Evropska unija postane učinkovitejša, preglednejša in bližja svojim državljanom. Pri teh procesih je imel in ima Evropski parlament pomembno vlogo. Namen Lizbonske pogodbe je prav to: narediti razširjeno Evropsko unijo bolj demokratično.
Vendar se zdi, da Evropska unija z letošnjim letom stopa v novo obdobje. Podpisali smo novo pogodbo, razširili območje evra in Schengna ter za tri milijone in pol povečali število delovnih mest. Novost je tudi, da je vajeti predsedovanja Evropski uniji prvič vzela v roke nova članica iz doslej največje širitve Unije, dvomilijonska država, ki si je šele pred dobrim desetletjem in pol izbojevala svoje enakopravno mesto v mednarodni skupnosti.
Slovenska vlada je v 18-mesečnem programu treh predsedstev oblikovala šestmesečni program svojega predsedovanja, ki vsebuje ključne prednostne naloge. Med njimi je na osrednjem mestu naslednjih pet tem: uspešen potek ratifikacijskega procesa Lizbonske pogodbe, obravnava svežnja ukrepov na področjih energetike in podnebnih sprememb, zagon novega cikla lizbonske strategije za gospodarsko rast in zaposlovanje, širitev in evropska sosedska politika ter medkulturni dialog.
Slovenija se je na predsedovanje pripravljala tri leta. Zavedamo se, da pred nami ni lahka naloga, a prepričani smo, da smo jo je zmožni dobro opraviti.
Podpis Lizbonske pogodbe je bil sad uspešnih pogajanj med državami članicami. Pri tem procesu sta odločilno sodelovala tudi Evropska komisija in Evropski parlament. Osebno prizadevanje številnih evropskih poslancev je bistveno prispevalo k oblikovanju nove pogodbe. Naj pri tem poudarim zlasti pomembno vlogo, ki so jo imeli predstavniki Evropskega parlamenta na medvladni konferenci. Glede na sedanjo ureditev prinaša Lizbonska pogodba spremembe pri sprejemanju odločitev, večjo vlogo nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta, in pri novi skupni politiki, med drugim glede pravosodja in notranjih zadev, okolja, mednarodnega kriznega upravljanja in energije.
S pogodbo se bo povečala demokratičnost Unije, saj bosta evropsko zakonodajo z nekaj izjemami enakopravno sprejemala Evropski parlament in Svet po postopku soodločanja. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah bo postala pravno zavezujoča, s čimer bodo državljani Unije dobili razumljiv katalog temeljnih pravic. Lizbonska pogodba omogoča tudi pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Poleg tega določa neposredno udeležbo državljanov pri sprejemanju zakonodaje prek državljanske pobude (milijon podpisov).
Delovanje Unije bo postalo bolj pregledno in razumljivo. Unija bo postala pravna oseba. V Lizbonski pogodbi so določeni cilji in vrednote delovanja EU. Jasna je razmejitev med pristojnostmi Unije in njenimi članicami. Odpravi se tristebrna struktura in poenostavljen je postopek sprejemanja zakonodaje. Pomembna novost pogodbe je tudi pravica do izstopa iz povezave.
Z novo pogodbo bo Unija postala tudi bolj učinkovita, saj bo Svet na večini področij odločal s kvalificirano večino. Temeljna institucionalna novost, ki jo prinaša pogodba, je institut predsednika Evropskega sveta, ki postal institucija EU. Novost bo tudi pri skupni zunanji in varnostni politiki ter vlogi Visokega predstavnika. Lizbonska pogodba določa še solidarnostno klavzulo ob morebitnem terorističnem napadu ali naravni nesreči. Omogočila bo tudi nadaljnjo širitev Unije.
S podpisom pogodbe pa naša naloga še ni končana. Ko govorimo o Lizbonski pogodbi, lahko njene faze primerjamo z več etapami v posameznih športih, npr. jadranju. Po uspešnih in dolgotrajnih pripravah smo zadovoljivo zaključili prvo, vendar nas čakajo nove naloge, saj moramo uspešno končati prav vse pripravljalne etape, če želimo doseči zastavljeni cilj. Podpis Lizbonske pogodbe je odlično izhodišče za začetek nove pomembne faze, ki se imenuje ratifikacija Lizbonske pogodbe. Naš skupni cilj je, da pogodbo do konca letošnjega leta vse države članice ratificiramo. Preglednica ratifikacijskih postopkov po državah članicah, ki jo je pripravil Evropski parlament, je koristen dokument, saj omogoča boljši vpogled v njihove ustavne sisteme. Slovenska vlada pričakuje, da bo Državni zbor RS ratificiral Lizbonsko pogodbo čim prej. Prav jutri bom predlog zakona o njeni ratifikaciji zagovarjal pred Odborom za zunanjo politiko v nacionalnem parlamentu.
Tretja faza, ki poteka vzporedno z ratifikacijskim procesom, pa predstavlja potrebne tehnične priprave, da se po uveljavitvi Lizbonske pogodbe zagotovi njeno nemoteno izvajanje. Predsedstvo bo opravilo vsa potrebna pripravljalna dela. Tehnične priprave bodo potekale skozi vse leto, zato bomo pri tem sodelovali tudi s prihodnjim francoskim predsedstvom. Želim poudariti, da bo to delo izključno tehnično. Potekalo bo pod neposrednim nadzorom Evropskega sveta in v enotnem okviru. Predsedstvo bo upoštevalo občutljivost te naloge zaradi ratifikacijskih postopkov, ki hkrati potekajo v državah članicah.
Prednostna naloga slovenskega predsedovanja je torej ustvarjati dobre pogoje za to, da bo ratifikacija Lizbonske pogodbe v posameznih državah članicah potekala čim bolj nemoteno. To mora biti tudi naš skupni cilj, pri katerem ima lahko Evropski parlament pomembno nalogo. Prav osnutek poročila Evropskega parlamenta o Lizbonski pogodbi, ki ga boste danes obravnavali na odboru, je še en dokaz dejavne vloge, ki jo ima pri reformi Unije Evropski parlament.
Evropska zunanja služba je pomembna novost Lizbonske pogodbe. Ustanovljena bo s sklepom Sveta na predlog visokega predstavnika, po posvetovanju s parlamentom in po odobritvi Komisije. Izjava 15 k Lizbonski pogodbi določa, da se pripravljalno delo te službe začne po podpisu pogodbe.
V skladu s sklepi Evropskega sveta decembra lani bo slovensko predsedstvo začelo tehnično pripravljalno delo, ki je potrebno za polno in učinkovito delovanje pogodbe z dnem njene uveljavitve. V celoti se zavedamo interesa Evropskega parlamenta glede tega vprašanja in vaše prošnje, da se vključite v pripravljalno delo. Zato bo predsedstvo skupaj z Generalnim sekretariatom Sveta zagotovilo redno obveščanje sodelavcev predsednika Evropskega parlamenta.
Spoštovani,
slovensko predsedstvo pozdravlja prizadevanje za večjo preglednost delovanja institucij Evropske unije oz. Evropske skupnosti. Širša »evropska pobuda za preglednost« in revizija Uredbe o dostopu javnosti do dokumentov evropskih institucij iz leta 2001 sta ukrepa za okrepljeno razširjanje informacij in zato dobrodošla v politikah Evropske unije. Predsedstvo verjame, da se lahko z navedenima ukrepoma v javnosti poveča verodostojnost delovanja celotne Evropske skupnosti in zmanjša možnost zlorab. Zato pozdravljamo zeleno knjigo o dostopu javnosti do dokumentov evropskih institucij iz aprila 2007 in pričakujemo, da bo Evropska komisija kmalu predložila zakonodajni predlog v zvezi s tem.
Predsedstvo je natančno preučilo tudi zeleno knjigo »Pobuda za preglednost v Evropi«, katere cilj je začeti široko javno posvetovanje, med drugim o potrebi po bolj strukturiranem okviru za dejavnosti zastopnikov interesov – lobistov. Pomembne so tudi dodatne analize Komisije. Svet do danes ni prejel predloga ali osnutka v zvezi z lobiranjem. Pomembno je, da ima morebitni novi instrument glede lobiranja jasno določeno pravno podlago.
Naslednje pomembno, vendar občutljivo področje je vprašanje komitologije. Ker se celotna reforma komitološkega postopka in izvajalne faze odločanja v EU navezuje na vprašanje vloge Evropskega parlamenta v postopku odločanja, predvsem med izvajanjem tega postopka, je pomembno, da Lizbonska pogodba predvideva popolno vzpostavitev enakovredne vloge Sveta in parlamenta v rednem zakonodajnem postopku. Reformna pogodba tako v 249. b členu daje novo pravno podlago za ureditev prenosa izvršilnih pristojnosti in za ureditev komitološkega mehanizma oziroma njegovo črtanje. Naj vas obvestim, da je Coreper prejšnji teden ustanovil delovno skupino »Prijatelji predsedstva – komitologija«, ki se bo prvič sestala 30. januarja 2008. Mandat te skupine bo obravnavati splošno prilagajanje po metodi omnibusov. O doseženem napredku bomo sproti obveščali tudi Evropski parlament.
Poleg tega predsedstvo z zanimanjem spremlja razprave o spremembah statuta evropskega varuha človekovih pravic, saj gre za pomembno institucijo demokracije. Z Listino EU o temeljnih pravicah, ki bo z Lizbonsko pogodbo pridobila pravni status na enaki ravni kakor temeljne pogodbe, se bo po mojem mnenju še povečal varuhov pomen. Zato je še toliko bolj pomembno, da je njegov mandat jasen in da je zagotovljena njegova nevtralnost. Predsedstvo je seznanjeno s tem, da je vaš odbor že obravnaval osnutek poročila o spremembi statuta evropskega varuha človekovih pravic in da je naslednja obravnava predvidena za jutri. Svet bo počakal na predložitev stališča Evropskega parlamenta, nakar bo začel notranje razprave.
Naj na tej točki rečem nekaj besed na temo območja svobode, varnosti in pravice, ki je v zadnjih desetih letih za državljane EU postalo resničnost. Evropski svet ga je obravnaval na domala vsakem zasedanju po sprejetju Amsterdamske pogodbe. Sledila je Konvencija o prihodnosti Evrope, ki je priporočila opustitev delitve območja na dva stebra in poenostavitev postopkov sprejemanja aktov – predvsem s postopkom soodločanja in kvalificirano večino ter omogočanjem nadzora institucijam EU nad izvajanjem aktov. Glede vloge Evropskega parlamenta na področju, ki zdaj predstavlja III. steber, Lizbonska pogodba predvideva postopek soodločanja oz. redni zakonodajni postopek za vsa področja, za katera velja glasovanje s kvalificirano večino. Dobrodošla novost je tudi vključitev nacionalnih parlamentov v nadzor nad delom organov, ki izvajajo pravo EU. To bo nedvomno prispevalo k zmanjševanju demokratičnega primanjkljaja Unije. Območje svobode, varnosti in pravice oz. pravosodja in notranjih zadev ima pomemben vpliv na vsakdanje življenje državljanov Unije, zato učinkovita ureditev tega področja dejansko predstavlja interese državljanov in tudi Unije.
Glede komunikacijske politike slovensko predsedstvo pozdravlja sporočilo Komisije »Partnerstvo za komuniciranje o Evropi«. Zavedamo se velikega pomena in nujnosti seznanjanja z evropskimi temami na lokalni ravni, tako pa približevanja Evropske unije in njenih politik državljanom. Pozdravljamo tesnejše sodelovanje med samimi evropskimi institucijami, pa tudi med institucijami in državami članicami pri izmenjavi evropskih vsebin.
Cenimo prizadevanja Komisije pri iskanju najučinkovitejšega načina za izvajanje in racionalizacijo komunikacijske strategije. Državljanom je treba zagotoviti več in boljše informacije o odločitvah, ki so jih sprejeli politični organi EU, ter jim bolje prisluhniti.
Slovensko predsedstvo si bo prizadevalo za dogovor med državami članicami o načinu sodelovanja pri komuniciranju o evropskih temah ter za sprejetje stališča Sveta glede tega vprašanja. Ker gre za dolgoročno odločitev, si želimo o načinu sodelovanja med državami članicami in institucijami EU na tem področju čim bolj kakovostno razpravo, ki bi zagotovila čim večje upoštevanje posebnosti vseh vpletenih, tudi Evropskega parlamenta – ta je v svojih dosedanjih razpravah podprl predlagano poročilo Komisije o komunikacijski politiki.
V zvezi z regulativnimi agencijami je bilo na Svetu dogovorjeno, naj njihovo ustanavljanje in delovanje sledi načelom, kakršna so dobro upravljanje, boljše oblikovanje predpisov, odgovornost, preglednost, stroškovna učinkovitost, ocenjevanje agencij na podlagi analize stroškov in koristi ter ocene vplivov. Kljub temu da v Svetu v tem času še ni soglasja, da bi lahko prešli k pogajanjem z Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo o horizontalnem okviru za regulativne agencije, med našim predsedovanjem pričakujemo neformalne sestanke v zvezi s tem. Zavedamo se različnosti pogledov na ureditev tega vprašanja in argumentov, da je za zdaj nezadovoljivo rešeno.
Z Lizbonsko pogodbo prihaja tudi čas nove okrepljene vloge Evropske unije v svetu. V zadnjih letih smo se veliko ukvarjali sami s seboj in z lastnimi težavami. Zdaj pa se bomo lahko in morali čim prej spopasti s svetovnimi izzivi in vlogo Unije v svetu.
Ne gre le za vprašanje konkurenčnosti in boja proti terorizmu, ampak še za številna druga vprašanja, na katera se bo morala EU slej ali prej tudi konkretneje odzvati. Med temi vprašanji naj omenim boj proti revščini, boj proti podnebnim spremembam, spodbujanje medkulturnega dialoga, pa tudi vprašanje reforme OZN in oblikovanja novega svetovnega reda. V zadnjem času spet vse pogosteje slišimo pomembno vprašanje v zvezi z EU: Whom do I call when I want to speak to Europe (koga naj pokličem, ko se hočem pogovarjati z Evropo). Z Lizbonsko pogodbo bo Henry Kissinger končno dobil odgovor na svoje pred tremi desetletji postavljeno vprašanje. Ena njenih pomembnejših novosti, ki daleč presega le institucionalno reformo, je prav nov institut predsednika Evropskega sveta, ki bo pravzaprav predsednik Unije, izvoljen pa bo za dve leti in pol z možnostjo ponovne izvolitve. Pri tem pa se moramo vsi skupaj zavedati, da je institucionalna reforma šele prvi pogoj, nikakor pa ne zagotovilo za uspešno, demokratično in odgovorno delovanje Unije v prihodnje.
Spoštovani gospod predsednik, spoštovane članice in člani odbora, gospe in gospodje, dajmo si priložnost, da z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe začnemo učinkoviteje uresničevati tisto, kar je dobro za Evropo in njene prebivalce ter kar lahko prispeva tudi k napredku na svetovni ravni.
