Velja govorjena beseda!
Spoštovani predsedujoči, člani in članice odbora, gospe in gospodje!
Danes imamo na voljo jasne dokaze, da je za velike spremembe podnebnega sistema soodgovoren človek in da te spremembe že negativno vplivajo na naravo in človeško družbo. Gotovo je tudi, da se bo svetovna temperatura v tem stoletju močno zvišala, če ne bomo hitro ukrepali in znatno zmanjšali izpustov toplogrednih plinov – le tako bi lahko preprečili vsesplošno škodo in motnje.
Četrto poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o oceni stanja, ki je bilo sprejeto v Španiji novembra 2007, je najcelovitejša in najverodostojnejša znanstvena ocena o podnebnih spremembah doslej. Poročilo pravi, da je „segrevanje podnebnega sistema neizpodbitno“ in da je „k porastu povprečne globalne temperature v zadnjih petdesetih letih zelo verjetno najbolj prispevalo povečanje antropogenih koncentracij toplogrednih plinov“.
IPCC objavlja znanstveno gradivo, ki je ključnega pomena za oblikovanje politik. Forum je bil ustanovljen leta 1988 z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov, da bi nosilcem odločanja zagotovil objektiven vir informacij o podnebnih spremembah. Njegova naloga je, da celovito, objektivno, odprto in pregledno oceni najnovejša znanstvena, tehnična in družbeno-ekonomska dognanja, objavljena po vsem svetu, ki prinašajo nova spoznanja in razumevanje o nevarnostih podnebnih sprememb zaradi dejavnosti človeka, trenutnih in prihodnjih posledicah teh sprememb ter načinih, kako se jim prilagoditi in kako jih ublažiti.
Poročila o oceni stanja, ki jih IPCC objavlja od leta 1990, kažejo, da je znanost glede podnebnih sprememb in njihovih posledic v zadnjih letih močno napredovala. To je mogoče pripisati več dejavnikom: vse številnejšim dokazom o zaznanih podnebnih spremembah, trdemu delu znanstvenikov in boljšemu posredovanju znanstvenih spoznanj.
Jasno je, da mora znanost še napredovati, če želi prispevati k ustreznemu in odločnemu odzivu na nevarnosti, ki jih prinaša globalno segrevanje. IPCC, medvladno znanstveno telo Združenih narodov, bo s prispevki znanstvenikov z vsega sveta še naprej pripravljalo poročila na visoki znanstveni in tehnični ravni. Iz njegovega dela je že zdaj razvidno, da znanstvene ocene o podnebnih spremembah zajemajo širok spekter mnenj, znanja in geografskih območij.
Kakor je zapisano v Florenzevem vmesnem poročilu, to, kar vemo danes, zadostuje, da se takoj lotimo oblikovanja in izvajanja politik, ki bodo prispevale k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Zato so se, kakor veste, evropski voditelji držav in vlad marca 2007 odločili poslati odločno sporočilo mednarodni skupnosti s sprejetjem zavez glede zmanjšanja izpustov po letu 2012, in sicer:
EU vztrajno poudarja, da se povprečna svetovna temperatura ne sme dvigniti za več kakor 2 ºC v primerjavi s predindustrijsko ravnijo, če se želimo izogniti nevarnim podnebnim spremembam. To potrjuje tudi četrto poročilo IPCC. Da bi dosegli ta cilj, bi morali svetovni izpusti doseči najvišje vrednosti v naslednjih 10–15 letih, do sredine 21. stoletja pa bi se morali drastično zmanjšati, in sicer na raven, ki bo znatno nižja od polovičnih vrednosti iz leta 1990.
EU je odločena, da bo te zaveze izpolnila s celovito podnebno-energetsko politiko, pri tem pa bo namenila posebno pozornost energetski učinkovitosti, obnovljivim virom energije, biogorivu, zajemu in shranjevanju ogljikovega dioksida ter na splošno prehodu v nizkoogljično gospodarstvo. Podnebne spremembe se že dogajajo, še bolj pa bodo izrazite v prihodnjih desetletjih, posebno če ne bomo proti njim temeljito ukrepali. Prizadele bodo vse države, sicer nekatere bolj kakor druge, zato bodo morale vse, razvite in tiste v razvoju, pripraviti ukrepe, s katerimi se bodo prilagodile neizogibnim posledicam teh sprememb.
Na koncu naj vas spomnim na zadnje sklepe Evropskega sveta. EU je lani sprejela odločne in velikopotezne zaveze glede podnebne in energetske politike; zdaj, leta 2008, pa je čas za ukrepanje. S konferenco o podnebnih spremembah na Baliju lani decembra je bil dosežen pomemben preboj z začetkom mednarodnega pogajalskega procesa, ki vključuje vse države – razvite in tiste v razvoju. Ta proces je začrtan v akcijskem načrtu z Balija. EU je odločena, da ohrani svojo vodilno mednarodno vlogo na področju podnebnih sprememb in energetike ter vzdržuje pogajalski zagon v skladu z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotskega protokola, še zlasti na naslednjem zasedanju konference pogodbenic, ki bo decembra letos v Poznanju. Cilj je zagotoviti, da bo leta 2009 v KØbenhavnu dosežen velikopotezen, globalen in celovit sporazum o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012, ki bo skladen s ciljem EU, da se svetovna temperatura lahko poviša največ za 2 °C. EU bo lahko k temu veliko prispevala tudi z uresničitvijo ciljev, določenih na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2007. Ključni izziv bo poskrbeti, da se prehod k varnemu in trajnostnemu nizkoogljičnemu gospodarstvu izvede na način, ki je skladen s trajnostnim razvojem EU, konkurenčnostjo, zanesljivostjo oskrbe z energijo, varnostjo preskrbe s hrano, zdravimi in vzdržnimi javnimi financami ter ekonomsko in socialno kohezijo.
