Izraz "predsedujoča država EU" pomeni, da država članica za šest mesecev predseduje Svetu EU. Poleg tega vodi tudi srečanja Evropskega sveta. Pravnoformalno torej države članice EU ne predsedujejo celotni Evropski uniji, temveč le eni od njenih institucij – Svetu EU.
Za uspešno predsedovanje je pomembno upoštevati načeli nevtralnosti in nepristranskosti. Cilj predsedovanja je namreč doseči napredek pri delu Unije. Temu je prilagojen tudi način dela, ki ga zaznamuje predvsem iskanje kompromisnih rešitev med državami članicami ob hkratnem upoštevanju stališč Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Pri vodenju razprav se predsedujoči torej poskuša vzdržati dajanja prednosti delnim interesom, kljub temu pa mu ostaja t. i. "moč pišočega", saj sklicuje sestanke, oblikuje dnevne rede sestankov, jih vodi in predlaga sklepe.
Predsedujoča država članica ima v svojem mandatu tri pomembne naloge:
a) Vodi delo vseh sestav Sveta EU in Evropskega sveta.
Predsedstvo med drugim pripravlja, sklicuje in vodi sestanke Sveta EU na vseh ravneh, od delovnih skupin, ki jih je okoli 250, do zasedanj Sveta ministrov in Evropskega sveta. Predsedujoči delovnim telesom Sveta je odgovoren, da delo na zasedanjih poteka nemoteno.
Predsedujoča država pri tem usklajuje nasprotujoče si interese držav članic, deluje kot posrednica ter pripravlja in sklepa kompromisne predloge za rešitve problemov, da bi tako dosegla napredek pri posameznih zadevah. Podpisuje sprejete pravne akte in prevzema politično odgovornost za vse sprejete odlocitve. Zato je pomembno, da nastopa kot nevtralna posrednica, ki zastopa evropske interese in čim manj poudarja nacionalne prednostne naloge.
Po dosedanjih izkušnjah predsedujoča država v šestmesecnem mandatu predseduje dvema zasedanjema Evropskega sveta, okoli 40 ministrskim zasedanjem, 60 zasedanjem Odbora stalnih predstavnikov I in II (COREPER I in COREPER II) ter približno 2000 zasedanjem delovnih skupin in različnih odborov. Poleg priprave in vodenja številnih formalnih zasedanj pa mora predsedujoča država opraviti tudi veliko neformalnega dela v obliki lobiranja, pogajanja in neformalnih sestankov s posameznimi državami članicami, skupinami držav ter evropskimi institucijami.
Poleg formalnega dela predsedovanja, ki poteka na sestankih v Bruslju, Luxembourgu in Strasbourgu, se je uveljavila tudi priprava neformalnih srečanj v predsedujoči državi, v kateri organizirajo več neformalnih zasedanj različnih sestav Sveta ter številne ministrske konference in druge dogodke (zadnje predsedujoče države so organizirale okoli 150 do 200 takih dogodkov).
b) Zastopa Svet EU v odnosu do drugih institucij EU.
Predsedujoči Svetu EU predstavlja to institucijo v stikih z drugimi institucijami EU. Posebnega pomena je predvsem sodelovanje z Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo.
Sodelovanje z Evropskim parlamentom je zelo obsežno in zahtevno. Ob začetku in koncu predsedovanja predsednik vlade predsedujoče države na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta predstavi program predsedstva in končno poročilo, pred Evropskim parlamentom pa nastopi tudi po zasedanjih Evropskega sveta. Ministri predsedujoče države med predsedovanjem nastopajo pred odbori Evropskega parlamenta. Dobri odnosi z Evropskim parlamentom so pomembni, saj je ta sozakonodajalec pri vse več evropskih aktih. V zakonodajnih postopkih soodločanja Svet v pogajanjih z Evropskim parlamentom zastopa predsedujoča država. Ker je Evropski parlament politična institucija, je ključnega pomena dobro sodelovanje z njim na politični ravni.
Evropska komisija ima na področjih prvega stebra EU izključno zakonodajno pobudo, zato je dnevni red dela Sveta EU predvsem odvisen od dinamike njenega dela. Evropska komisija ima tudi veliko strokovnega znanja, zato so dobri odnosi z njo in njenimi službami potrebni za uspešno vodenje predsedovanja.
c) Zastopa Evropsko unijo v mednarodni skupnosti.
Z Maastrichtsko pogodbo je predsedstvo pridobilo tudi pristojnosti na področju skupne zunanje in varnostne politike. Predsedstvo v teh zadevah zastopa Evropsko unijo in je odgovorno za izvajanje odločitev, sprejetih skladno s tem naslovom. V tej vlogi izraža tudi stališča Evropske unije v mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah. Predsedstvo je odgovorno za politični dialog z državami, mednarodnimi organizacijami in regionalnimi skupinami.
Predsedujoča država ima pri tej nalogi veliko politično odgovornost, predvsem predsednik vlade in zunanji minister, tudi drugi ministri, in veliko obveznosti. Zdaj morajo nastopati v imenu sedemindvajsetih držav članic in zastopati skupne interese na mednarodnem področju. Predsedujoča država mora pri tem sodelovati z visokim predstavnikom za skupno zunanjo in varnostno politiko ter komisarjem, pristojnim za zunanje odnose in evropsko sosedsko politiko.
Cilje si vsaka predsedujoča država določi sama, a načeloma je cilj vseh predsedujočih držav doseči čim večji napredek pri zakonodajnem delu Sveta EU.
Na splošno je cilj predsedujoče države vodenje Sveta EU na način, ki zagotavlja konstruktiven in učinkovit potek dela na zasedanjih vseh sestav Sveta EU in Evropskega sveta. Pri tem predsedujoča država objektivno usklajuje nasprotujoče si interese držav članic ter je nepristranska pri pripravljanju in sklepanju kompromisnih predlogov.
Predsedstvo mora delovati nevtralno in nepristransko ter ne sme dajati prednosti niti svojim niti interesom drugih držav članic, pač pa mora slediti skupnim evropskim ciljem. Predsedovanje ni priložnost za predsedujočo državo, da v ospredje postavi svoje posebne nacionalne interese, saj bi tako izgubila verodostojnost. Vsa uspešno izpeljana predsedovanja so bila tista, ki so v ospredje postavila evropske interese, ne lastnih. Uspešno predsedovanje pa je dolgoročen nacionalni interes, saj si tako država pridobi ugled v odnosu do preostalih članic EU ter tudi v širšem evropskem in svetovnem prostoru.
Ne glede na dolžnost delovati nevtralno pa ima vsaka predsedujoča država možnost oblikovati lastno politično razsežnost predsedovanja, ki se kaže predvsem pri določitvi vrstnega reda in časovne dinamike obravnavanja prednostnih vsebin ter v političnem tonu predsedovanja.
Kako je določen vrstni red predsedujočih držav v prihodnjih letih?Seznam predsedujočih od leta 2007 do 2020:
| Leto | prva polovica leta | druga polovica leta |
| 2007 | Nemčija | Portugalska |
| 2008 | Slovenija | Francija |
| 2009 | Češka | Švedska |
| 2010 | Španija | Belgija |
| 2011 | Madžarska | Poljska |
| 2012 | Danska | Ciper |
| 2013 | Irska | Litva |
| 2014 | Grčija | Italija |
| 2015 | Latvija | Luksemburg |
| 2016 | Nizozemska | Slovaška |
| 2017 | Malta | Velika Britanija |
| 2018 | Estonija | Bolgarija |
| 2019 | Avstrija | Romunija |
| 2020 | Finska |
Predsedovanju se država članica EU ne more odpovedati, lahko pa vpliva na vrstni red predsedovanja. Če država presodi, da zaradi zahtevnosti ali prevelikih stroškov predsedovanja v določenem obdobju ne more dobro izvesti nalog predsedujoče Svetu EU, lahko v postopku priprave seznama še pred koncno potrditvijo vrstnega reda predsedujočih na Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) doseže spremembo vrstnega reda.
Predsedovanje držav članic je pravna obveza, ki jo je vpeljala Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, t. i. Rimska pogodba iz leta 1957. Ta pogodba je določila, da države članice izmenoma prevzemajo funkcijo predsednika Sveta ministrov za šest mesecev po vrstnem redu, ki ga soglasno določi Svet ministrov (203. člen). Od ustanovitve in do obdobja, ko je takrat Evropska skupnost štela dvanajst članic, je to pomenilo, da je bil vrstni red določen po abecednem vrstnem redu v jeziku vsake države članice. Da ne bi ista država predsedovala dvakrat zaporedoma v istem polletju, je bil uveden sistem dveh šestletnih ciklov, ki zagotavlja, da vsaka država članica predseduje v prvem in drugem delu leta.
Po širitvi leta 1995 na 15 držav članic je bil uveden nov sistem menjave, katere cilj je bil, da »trojka«, sestavljena iz preteklega, trenutnega in naslednjega predsedstva, vedno vključuje veliko državo članico; v ta namen je bila Nizozemska obravnavana kot velika država članica. Države so bile razdeljene na velike in majhne, v vsaki skupini uvrščene po abecednem redu, vrstni red pa določen tako, da sta vsaki veliki državi sledili dve majhni. Glede vrstnega reda predsedovanja po zadnji veliki širitvi je Generalni sekretariat Sveta že med pristopom pripravljal mogoče različice vrstnega reda menjave z novim številom članic, pri katerih bi se upoštevali načeli abecednega vrstnega reda ter razdelitve na velike in majhne države. Zavedal se je, da bo v Uniji sedemindvajsetih članic le sedem velikih, zato starega sistema menjave, ko bi »trojka« vedno vključevala eno veliko državo, ne bo več mogoče upoštevati. Od leta 2007 naprej je bil pripravljen seznam držav za predsedovanje na podlagi dosedanjega vrstnega reda držav članic ob upoštevanju meril velikosti in zemljepisne lege na način, da je v vsaki skupini po ena velika, ena srednja in ena majhna država.
na vrh