V skladu z načelom subsidiarnosti so za izobraževanje in usposabljanje odgovorne izključno države članice. Na evropski ravni pa ministri za izobraževanje lahko usklajujejo nacionalno izobraževalno politiko. Evropska izobraževalna politika je pomembna za ustvarjanje novih delovnih mest in ohranjanje zaposlitve, z izboljševanjem začetnega in nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja spodbuja gospodarsko rast, državam članicam pa z izmenjavanjem izkušenj pomaga oblikovati nacionalne usmeritve.

Prednostne naloge skupne politike na področju izobraževanja in usposabljanja so izboljšati kakovost, učinkovitost in dostopnost evropskih sistemov izobraževanja in usposabljanja ter zagotoviti, da bodo ti bolj odprti.

Širši cilj je izboljšanje preglednost izobraževalnih sistemov v vseh državah članicah kot temeljnega pogoja za povečanje mobilnosti v izobraževanju in na trgu delovne sile. Države članice Evropske unije in druge evropske države želijo do leta 2010 z bolonjskim procesom ustvariti skupni evropski prostor za visoko izobraževanje.

Odprava ovir, ki otežujejo dostop do študijskih programov, in razvoj sistema za primerjavo kvalifikacij naj bi med evropskimi visokošolskimi ustanovami povečala mobilnost. Proces Bruges-Kopenhagen kot uveljavljena oznaka za poklicno izobraževanje podpira zamisel o preglednih in primerljivih kvalifikacijah v poklicnem izobraževanju in usposabljanju. Oba procesa skupaj s podrobnim načrtom uresničevanja konkretnih ciljev izobraževanja in usposabljanja sestavljata program, znan kot Izobraževanje in usposabljanje 2010. Evropska unija za izobraževalno izmenjavo med državami članicami namenja proračunska sredstva v enotnem programu Vseživljenjsko učenje, za izvajanje ukrepov na področju razvoja človeških virov pa so državam članicam na razpolago tudi sredstva iz strukturnih skladov.